Jan Jasnič | 05.07.2020

Simfonija Skalaške z Ladjo

V Kranju se dobiva ob 5:45, saj je zaradi ohladitve napovedano edinstveno poletno vreme. Čaka naju cel dan sonca brez groženj morebitnih neviht. V Vratih očitno vlada podobna mentaliteta, saj morava parkirati čisto na začetku parkirišča, polnega ljudi. Lenobni alpinizem Smehljaj
Kot načrtovano pa sva ob osmih vendarle pod steno in markantni sodčki nama pomagajo ujeti smer brez večjih težav. Vstopno gredo skušava naskočiti kar nekje na polovici, a nama pot zapre previs in poplezava nazaj navzdol. Želiva se izogniti dolgemu obvozu okrog snežišča, s katerim bi prišla do »pravilnega« vstopa na gredo, zato se raje spustiva kar do krajne zevi, ki je že tako konkretna, da se lahko skoznjo preprosto sprehodiva in veselo doseževa drugo stran snežišča ter končno ujameva gredo. Zletiva po njej in se povzpneva na očitno polico, ki vodi na škrbino za stolpom. Naveževa se in običajni žreb s kamenčkom mi prisodi prvi raztežaj. Skozi nerodne prve metre se ogrejem in zvest opisu že nabijam klina v kamrici za ogromno lusko. Zdi se mi, da je Mihelič ta opis verjetno pisal še v časih, ko se je varovalo na pas, saj bi bilo bistveno bolje varovati malo nižje in si tako prihraniti drgnjenje štrika po ostrih skalah. Nace je hitro pri meni in hitro tudi pred kotanjo, jaz pa nadaljujem po kratki trojki in se nato s konkretno zalogo štrika zapodim še v ključni raztežaj Skalaške. Plezarija je tako čudovita, da težav niti ne opazim, oprimki so odlični, skala super, vsega skupaj je pravzaprav prehitro konec. Potegneva še en raztežaj, nato pa pohitiva na stolp nad Skalaškim turncem in ga zmotno zamenjava za Gorenjski turnc. Po Miheličevih navodilih si zato privoščiva »prijeten počitek« vmes pa vneto študirava skico in počasi ugotavljava, da razgled ni dovolj veličasten za Gorenjski turnc, pa tudi stolp je vse preveč droben, da bi bil pravi, zato spakirava in kmalu stojiva na polovici smeri. Čeprav sva ravnokar počivala, si tu vseeno vzameva nekaj trenutkov, saj je prostor resnično osupljiv. Na levo in desno se razprostira mogočna Severna stena, nad nama se pne Ladja, opazujeva lahko naveze na Nemškem turncu, kujeva načrte za obisk Zlatorogovih polic, spodaj pa se v zelenju kopa še čudovita dolina. Zaljubljeno pogledujeva proti Čopovem stebru, nato pa se nama vendarle uspe izvleči iz transa in vrneva se v senco Severne stene ter poiščeva kamin. Štant je narisan precej globoko v kaminu, zato se spet odločiva ostati zvesta skici. Tukaj je sicer potekalo malo več pogajanj, saj bi pod kaminom na polici gotovo lahko uredila precej udoben štant, a odločila sva se raje za prostovoljno trpljenje, kot se za bodoči alpinistični kolektiv spodobi in višje v kaminu zabila profilca. Po starem, modrem pregovoru slika seveda pove več kot 1.000 besed in težko bi opisal komedijo, zato priporočam, da si urejanje tega varovališča bralec ogleda malo nižje, med fotografijami. Tu sva izgubila največ časa (in telesne temperature), zato sem se v prve neugodne metre kamina pognal brez obotavljanja. Skico sva tu precej zanemarjala in do sidrišča pod Ladjo vlekla praktično cele dolžine vrvi, kar je včasih zahtevalo, da je spodnji v navezi zgornjemu prijazno pomagal še s kakšnim metrom preko dolžine štrika.
Ker je najlepši verz Skalaške pripadel meni, sva se seveda dogovorila, da najlepši Ladje pripade Nacetu. Če je bil višje v besedilu težak že opis preprostega zabijanja štanta, je na tem mestu praktično nemogoče v besede preliti občutke, ki so spremljali ugotovitev, da je ta »verz« dejansko povsem samostojna, mojstrska simfonija.
Varujem in spremljam Naceta, ki počasi zarine v prve metre. Plezanje izgleda naravnost božansko. Najde prvi klin, nato pa v naslednjih metrih opravi enega najbolj spretnih vtikanj frenda, kar sem jim bil priča. Roke so baje že malo pekle, pa je grdo pogledal v poč se obrnil za pas, potegnil rdečega frenda in ga z eno potezo namestil, kot da to smer pleza vsak vikend. Spremljam ga do roba, nato pa izgine v topli sončni svetlobi, ki jo večino dneva samo poželjivo opazujeva. Ostanem sam s svojim navdušenjem, ki že pljuska čez robove. Komaj čakam, da zaslišim »podri« in ko ukaz končno pride, skoraj eksplodiram. En »varujem/plezam« kasneje se končno oprimem luske in postavim noge na stope nad klini. Zavem se, da se mi je čez obraz razlezel gromozanski nasmešek. Dva giba kasneje izpenjam klin, v naslednjem trenutku pa si že ogledujem tistega rdečega frenda, na katerega bi po mojem lahko obseil celo ladjo, pa se tudi premaknil ne bi. Viseč na eni roki ga skoraj nočem pospraviti, ker je tako dobro postavljen, pa se vendarle streznem in nadaljujem. Ko plezam proti strehi me vse pogosteje prevzema misel, da najverjetneje plezam najlepši raztežaj do zdaj. Ne samo v Steni. Morda niti ne samo v slovenskih Alpah. Monolitna skala sicer proti koncu raztežaja postane malo bolj zdrobljena, a le na videz. Kot vedno je tudi tu potrebno kritično oko in previdno odločanje, a zdi se, da se prav noben oprimek ne bo premaknil. Ko pogledam čez rob, me obsije sonce, Nace pa se smeji izrazu na mojem obrazu. »To je ta nasmešek,« pravi, jaz pa ostanem tiho, saj me čaka le še nekaj metrov tega imenitnega plezanja in svoje pozornosti še nisem pripravljen deliti. »Tole je bil pa eden naj...« Stavka ne uspem končati. »Najlepši raztežaj!« pravi Nace. Ne oporekam.
Potegnem še en raztežaj na malce bolj udobno polico in v zajedi nad polico pustim dva klina za prihodnje naveze. Danes jih ne bom več potreboval in vem, da jih bo nekdo nekoč vesel. Porabila sva točno sedem ur, osem od avta. Do roba stene poletiva v približno 40ih minutah in izplezava na žgoče sonce. Okrepčava se s preostankom hrane iz nahrbtnika in se odločiva, da bova nadaljevala do vrha. Poiščeva zavarovano pot in se povzpneva še na Triglav, čeprav z zadnjimi močmi. Nihče od naju ni ravno v vrhunski formi, zato navkljub zmernemu tempu zadnje metre premagujem precej počasi in se pogosto celo ustavljam. »Himalaja,« se šaliva. No... »počasi« pa je vendarle relativno, saj sva na poti gor, izmučenosti navkljub, vseeno prehitela 3 skupinice planincev Smehljaj
Na vrhu naju pričaka bataljon neizmerno glasnih Štajercev, ki se slikajo in pečejo čevape, zato gor ostaneva ravno toliko, da si malo opomoreva, nato pa po zajlah odskačeva mimo posameznih sestopajočih čet omenjenega bataljona. »Zakaj pa ne,« si rečeva in si na Kredarici privoščiva kofe, štrudelj in CocaColo. Ves ta cukr se pri sestopu izkaže za izjemno dragocenega. Lenobno posedava, nato pa čez Prag v dveh urah zdivjava do Aljaževega doma in se po skupno štirinajstih urah usedeva še na radler. Pošteno se nareživa brezplačni animaciji, saj sediva ravno ob kuhinjskem oknu, notri pa oskrbnica z metlo preganja polha, pri tem seveda kriči kar ji dajo pljuča, polh pa se ne pusti motiti in se iz pulta nonšalantno požene na njena ramena ter se spretno izogiba vihtenju njenega »orožja«.
Spet eden tistih dni, ko gre v hribih vse točno tako, kot mora iti in ti na koncu dne ne preostane drugega, kot da se pokloniš gori, svojemu soplezalcu in vsem elementom. Hvala!

Klik za večjo sliko

Najlepši verz Skalaške

Klik za večjo sliko

Poličkanje

Klik za večjo sliko

Poličkanje z druge strani

Klik za večjo sliko

Pred "Gorenjskim turncem"

Klik za večjo sliko

"Gorenjski turnc"

Klik za večjo sliko

Čop <3

Klik za večjo sliko

Razgled s pravega Gorenjskega turnca

Klik za večjo sliko

Postavi si štant

Klik za večjo sliko

Deli štajerskega bataljona

Klik za večjo sliko

Cukr v žilo

Klik za večjo sliko

Najboljša voda

Klik za večjo sliko

Lepotica v zadnjih izdihljajih dneva

Jasmina
Jasmina Zajc, 06.07.2020, 07:51
Lepa! Kepca
Lovro
Lovro Jordan, 06.07.2020, 08:00
KepcaMočn
Gašper
Gašper Stopar, 06.07.2020, 08:12
Lepo Srčka
komentar je bil izbrisan
komentar je bil izbrisan
Primož
Primož Sedej, 06.07.2020, 20:03
čestitke!Palec gor
zagotovo bo ta prispevek privabil še mnogo navez v steno Smeško
Jošt
Jošt Hren, 10.07.2020, 09:40
Prijetno branje! Smeško Bravo Jan in Jure! JJ!Kepca