Prišel je zame težko pričakovan teden, a popotnica je imela malce čudnega priokusa. V sosednji Italiji, kamor smo sprva nameravali, je strašil koronavirus, vremenska napoved pa tudi ni bila najbolj spodbudna. Skupinske odprave imajo dobro varovalke, saj se jih težje odpove, zato smo stvar prestavili v nam bližnjo in za neugodne razmere tako bolj praktično Avstrijo.

29. 2. – Na poti proti severu smo se ustavili nekaj ovinkov za Obertauernom in si za uvodno ogrevalno turo izbrali goro Glöcknerin (2433 m), ki smo si jo prevedli v Zvonarko. Večina se je strinjala, da jo raje ljubkovalno kličemo Zvončica … Skupno smo naredili skoraj 1000 višincev, turo pa speljali v krogu ter ujeli celo nekaj pršiča. Po napovedih je bil to zadnji lepši dan in res smo imeli nekaj sonca, ki je sramežljivo sijalo skozi koprene na nebu. Pred močnejšim južnim vetrom smo bili večinoma kar dobro skriti. Popoldan smo prispeli v našo bazo za nadaljnje dni v Embachu.
Embach je kraj na dvignjenem platoju nad ostalo dolino, usmerjeno vzhod-zahod, ki povezuje tri zanimive prečne ceste. Skrajno zahodno je slavna Grossglocknerstrasse, skrajno vzhodno cesta za v Bad Gastein, na sredi med njima pa cesta v slepo dolino Raurisertal, ki se je izkazala tudi za naš smučarski dom v vseh preostalih dneh.

1. 3. – Zaradi že napovedanega slabšanja vremena smo morali želje o Sonnblicku ali Hocharnu potlačiti, odločili smo se za Ritterkopf, ki pa s svojimi 3006 metri ravno tako za las kuka čez 3000 … Spodaj na koncu doline Rurisa smo v malo bolj živčnem tonu od mimoidočega lovca prejeli napotke, kako se ogniti območjem za krmljenje divjadi, nato pa jo švignili v strm breg, ki je ponujal konstantno naklonino od avta do vrha. Vrh sta videla le dva od naše 15 članske odprave, kolikor se ga je dalo v gostem oblaku sploh videti. Tudi veter je poganjal več kot sto na uro … Drugi smo obračali od 100 do 500 metrov nižje, vsak glede na svoje sposobnosti mazohizma. Smučanje je bilo sprva zaradi omenjenih razmer kot tudi klože neprijetno, poleg tega so noge zaradi zame skoraj 1800 višincev kar močno pekle. Spodaj so strmi travniki ponujali nekaj razmočenega nesprijetega snega in drugi del do avta je bil za smučanje vrhunski.

2. 3. – Za ponedeljek je bil napovedan podoben šmorn kot prejšnji dan, zato smo še pod vtisi megle in vetra izbrali malo nižji cilj, ravno nasproti prejšnjemu z istim izhodiščem na koncu doline Raurisertal. Na parkirišču nas je presenetilo kakšnih 10 cm svežega snega, ki se je lesketal v soju sonca, zato smo se z veseljem podali v zasnežene gozdove. Naš cilj je bil 2600 metrov visok Silberpfennig, pot navzgor smo s planine ubrali po levi manj strmi konti. Nebo se je z vsakim metrom bolj zapiralo, veter se je jačal. Na grebenu na višini okoli 2400 metrov smo morali z naskokom na vrh odnehati, saj nas je veter skorajda odpihnil. V močnih sunkih krepko preko 100 km/h smo kleče na snegu pospravili pse, nekateri brez česa tudi ostali – odpihnjene očala so bila glavna vetrna trofeja – nato pa do avta smučali večinoma v zavetrju in snežni idili po planini ter gozdovih.

3. 3. – V strahu pred po napovedih najslabšim dnem, ko naj bi snežilo, nižje deževalo, oblačnost pa bila nizka, smo se odločili za turo na hišni hrib Anthaupten (1924 m). Smuče smo nataknili pri našem domačem Salaterhofu na višini dobrih 1000 metrov in jo mahnili sprva po lokalnem smučišču, nato po gozdnih cestah in nazadnje skozi gozdno snežno pravljico z vsaj 20 cm pršiča. Na vrhu smo najbolj pršiča željni odsmučali v slepo dolino na drugo stran vrha po strmem gozdu. Snega je bilo ravno toliko, da so bile vse možne vragolije, kot so skakanje čez skale, štore ter smučanje kratkih prepadov, izvedljive in sila uživaške. Razmere so bile tako dobre, da smo z višine 1400 metrov ponovno zlezli na greben 1900 metrov in ponovno odsmučali v isto luknjo. Za navzgor smo tako izkoristili našo od prej narejeno gaz in na koncu po približno 1800 višincih ponovno stali na Anthauptnu. Kdo bi si mislil, da bo ''najslabši dan'' postal najboljši! Čakalo pa nas je še 900 metrov smučanja strmega pršiča do doma … ni bilo slabo!

4. 3. – Sam bi najraje kar ponovil prejšnji dan, imel sem že točno premišljeno, kje vse bi lahko odsmučal strme gozdne flanke … A vreme je bilo malenkostno boljše, zato smo se odpravili proti gori na zahodni strani začetka Raurisertala. Sprva smo iskali mesto, kje bi turo začeli, naposled pa startali od neke kmetije, skoraj ob glavni cesti. Snega je bilo malo in večkrat je bilo potrebno sneti smuči ali s kožami drgniti po koreninah. Kmalu so sledili strmi travniki z dovolj snega, kasneje še konta s pršičem. Prilezli smo na sedlo med spihanim Rosskopfom (2039 m) in Baukoglom (2224 m), čigar vrh se je skrival v megli. Večina se je odločila za prvega, pet nas je potegnilo gaz proti drugemu, a smo morali na višini približno 2100 metrov obrniti, saj je pobočje postalo prestrmo, vidljivost preslaba. Vedno bolj smo pogledovali proti sosednji dolini in se naposled odločili, da odsmučamo v drugi smeri, kot smo prišli – proti smučišču Rauris – naši kolegi pa nas pridejo iskati z avtom. Pobočje je bilo fenomenalno, ravno prav strmo, da smo lahko brezskrbno v dolgih ali kratkih zavojih po pršiču odvijugali v dolino. Spodaj smo našli cesto, po kateri smo se porinili v prečki do smučišča in po njem ''oddrajsali'' do glavne ceste. Ker naših kolegov še lep čas ni bilo, smo v pancarjih odkorakali do centra Raurisa v prvo gostilno, ki smo jo našli …

5. 3. – Ostala nas je samo še peščica petih, ki pa smo se zaradi slabše napovedi naslednji dan odločili, da bo četrtek naš zadnji. Predlagal sem ponovitev naše hišne ture z nekaj modifikacijami in na mojo srečo je bila sprejeta. Pršič je bil sicer večinoma že z nekaj skorje, a je bila tura sama po sebi zanimiva, saj smo skozi gozdove potegnili na Katzenkopf (2061 m), potem pa po grebenu prečili do kotanje med tremi markantnimi vrhovi. Levo sta se važno s svojimi 2300 metri šopirila Bernkogel in Sladinkopf, bližje nam je nase vabil smučarsko užitnejši Grubereck (2168 m), ki je kasneje postal tudi naš cilj. Nanj smo zlezli po grebenu, odsmučali pa kar direktno po strmih nakloninah na zavetrni strani in tako na svoj račun spravili še nekaj pršiča, kar ga je tod ostalo. Željni še nekaj smučarije smo se spustili v nam znano kotanjo izpred dveh dni, tokrat po strmem grabnu, ki je na koncu ponudil zanimivo smučanje proti 50° - zaradi mehkega snega smo detajl presmučali brez težav. Sledilo je ponovno vzpenjanje po naši sedaj s spihanim snegom zasuti gazi. Noge so bile težke že same po sebi, še bolj pa zaradi nabiranja lepljivega snega na zgornji površini snega. Počasi sem imel dovolj, vrha sem bil vesel, kot že dolgo ne. 1700 višincev za zadnji dan, v šestih dneh približno 9000 – trening in pol. Glede na vreme smo iztisnili maksimum, pršiča pa mislim, da lep čas ne bomo videli toliko!

Naša četica koraka nad Obertauernom (desno)

Glőcknerin (2443 m)

Raurisertal

Seealm, desno izven slike Silberpfennig (2600 m)

Smučanje z Anthauptna (1924 m)

Travniki pod Rosskopfom (2039 m)

Piknik na Gruberecku (2168 m)

Levo Bernkogel, desno Sladinkopf.