Tukaj in zdaj
”A se bo dalo smučat”, me je vprašal opotekajoč gospod s trpečim izrazom, ko sva se soočila na Strehi malo pod vrhom. Veter je neusmiljeno bril in brusil najini koščeni in zgubani podobi, kar pa ni motilo značilne Grintovčeve glave, katere obrazna mimika je zadovoljno žarela pod soncem v hladu ledenega objema.
”Po moje ja”, sem odgovoril, a nisem bil prepričan. Podlaga, čeprav ledena, je bila nekoliko nagrbančena in to me je navdajalo s kančkom upanja.
”Zgoraj je vse spihano”, je še dodal in nadaljeval s sestopom.
Veter in led sta z višino pridobivala na kvaliteti, z njo pa je padala moja samozavest. Vrh sicer ni bil spihan, a je bil zato prepih tako močan, da je bilo potencialno preobuvanje v smuči neizvedljivo. Sivobradi planinec je upravičeno dvomil in tudi sam sem skoraj obupal, dokler nisem našel skrivališča v vzhodnem pobočju. Sestopil sem proti prepadu ter ob spremljavi rohnenja nad glavo odpakiral sendvič, zobal in tuhtal. Edini način, da smučam z vrha je, če smuči nataknem tukaj in zdaj, odštamfam na plato ter odvijugam v pravo smer.
S smučmi sem se nazaj na vrh dobesedno priplazil ter s pritlehno tehniko po drsalnici zbežal na jug, stran od globeli. Na spolirani vršni flanki sem vozil po kombinaciji ledu z otočki mehkega ter nadaljeval na sprejemljivejši podlagi do Zgornjih/Spodnjih Jam, splezal čez skok in odsmučal do markirane poti. Po vmesnem pešačenju po kopnem sem pod Cojzovo kočo ponovno vijugal in na koncu v gojzarjih sestopil do avta.
Čedna kondicijska s pravovernim alpskim karakterjem.