Na smučeh sem ponovno štartal pri zmrznjenem jezeru. Z vetrovnega Tolstega vrha se tokrat nisem spuščal z nalepljenimi psi ampak sem raje odlepil zavore, zapel klipsne ter v smeri Korošice vijugal na prvovrstni zmrzali. Na Sedelcu je pihalo kot za stavo, premraženi planinci so se vračali na varno, jaz pa sem se odpeljal naprej proti vetru v Kocbekovo konzervo. Prav prijetno je bilo notri zobat in ne biti pozoban.
Po planu sem nadaljeval proti Planjavi, si na Petkovih njivah ob pogledu na nepredvidljiv teren in oddaljen vrh premislil ter zavil na JZ pobočja domnevno bliže stoječe Ojstrice. Zmrznjena a ne ledena podlaga je obetala izvrstno smuko. Upal sem, da bo tudi glava Ojstrice ohranila isto specifikacijo snega, a je besno tuleč severnik na grebenu pod vrhom naznanjal spremembo. V zadnjih metrih sem nabijal aluminijaste dereze in cepin v ledeno gmoto, veter pa me je premetaval skupaj z mojimi na rukzak namontiranimi antenami. Obligatoričnim poslikavam sta sledila pohleven sestop v nespremenjeni maniri nazaj do grebena ter idealno nadajevanje na smučeh do Korošice.
Ker je spodaj spet vleklo, psov nisem natikal ter v mraku odštamfal do Sedelca. Veter ni popuščal. Počasi in vztrajno sem štamfal vse do Tolstega vrha, pogledal lučke v dolini, se zahvalil naravi in odvijugal tja kamor spadam, na toplo.

Srečko

Tale ga pa pihne

Dedec in razvalina