ČAO - Kaj imata skupnega Alex Honnold in tečajnik?

Tilen Mubi | 09.08.2019

Kaj imata skupnega Alex Honnold in tečajnik?

Pisal se je 27. junij, ko sem v četrtek navsezgodaj zjutraj po dveh urah vožnje končno prišel do male cestninske postaje, kjer so pobirali vstopnino za Yosemite National park. Plan je bil, da se tega dne razgledam po parku, obiščem nekaj slapov, se sprehodim po travnikih in se naužijem lepot, ki jih park ponuja.
Ta vikend je bila namreč poroka, zaradi katere sem se sploh lotil potovanja v Združene Države. Po poroki pa naj bi se vrnil v ponedeljek in stopil na vrh gore, katera je tako mogočno gledala vame iz ekrana kina Komune nekaj tednov prej.

Yosemite je zelo lepa dolina in že sama vožnja do nje je slikovita. V Ameriki se geografija spreminja počasneje, in iz puščavne doline z nasadi Mandljev (kar dober procent svetovnega pridelka mandljev prihaja iz The Valley - zaledja San Francisca, kjer sem prebival del potovanja) se povsem nepričakovano znajdeš v gorah, na 2000mnv in opazuješ hektare in hektare požganega gozda. Ob spustu v dolino, pa se ti kmalu zasvita v kakšnem raju si se znašel. Zaradi granitnih tal voda ne ponikne tako hitro, in povsod lahko vidiš slapove, in veličastne mokre in suhe skale, ki kar kličejo po plezariji.
Dnevna vstopnina v park je $35 na avto. Letna karta za vse parke, ki so vključene v mrežo, pa pride $80. Ker sem vedel, da bom šel 2x, sem seveda vzel letno. Na karto se lahko podpišeta dve osebi, tako da sem jo potem lahko dal naprej. Za spanje na prostem v parku je potrebno imeti dovolilnico, prav tako je potrebna dovolilnica za malenkost višji in precej bolj obljuden Half dome.

Bom pustil da govorijo slike, dolina je res čudovita. Višinska razlika med dnom in hribi okrog je približno 1000m, tako da so slapovi ogromni, in si moker še preden sploh prideš izza dreves, da bi ga videl. Živali so povsem navajene ljudi, in jih ni strah trume obiskovalcev, od veveric, do srne in njenih mladičev, tudi medveda se da srečat.
V dolini imajo krožni enosmerni promet za motorna vozila, na vsakih nekaj sto metrov pa lahko parkiraš in greš po mnogih označenih trailih k vodijo tako ven proti slapovom, kot noter k reki in travnikom.

Ker sem bil zgoden in sem prehitel kar nekaj prometa lokalnih turistov, sem se kmalu znašel na nasprotni strani doline. Pred sabo sem imel še večino dneva, zato sem se odločil, da se povzpnem na vrh slapov Yosemite Falls. Vedel sem, da je to deloma ista pot, po kateri sem imel namen na El Capitana, in sem rekel zakaj si ne vzamem časa in si ogledam kako izgleda samo premagovanje višinske razlike.
Nisem bil najbolj navdušen nad ogromno turistov ki so do te ure (okrog dveh popoldne) že prilezli iz svojih lukenj, zato je bila pot navzgor, čeprav ob vrhuncu dnevne pripeke, zelo mikavna ideja. In ni razočarala, turisti so se z višino hitro redčili, ostali so zgolj pohodniki in lep razgled.

Na samem vrhu slapov sem naletel na nadebudnega bolderaša, ki se je trudil poplezavat po granitnih policah in balvanih. Nisem imel plezalk s sabo, ampak tudi z Darijotovimi dostopkami sem mu pokazal kako se stvari streže #kupujtepridarijotu

Zaradi sile razmer in neugodnega vnetja sem naslednji teden bolj počival (hvala, Petra za obravnavo) in se vrnil šele 9. julija po 4dnevni vožnji po okrog 3000km. Na poti nazaj iz Spokane, WA sem stisnil vmes še en dan, da osvojim tega Kapitana, ki sem si ga teden prej cel dan ogledoval.
Pro tip: Ne hodit v hribe po 3000km vožnje. Svoj čas za premagovanje višine od prejšnjega tedna sem podaljšal za skoraj pol ure. Ampak ko sem po dveh urah le premagal tisti kilometer višine, sta me čakali še lepi dve uri po rahlo razgibanem terenu do vrha. Vrh je rahlo antiklimatičen, saj je zgolj ogromna planota. Razgledi so pa iz 2300mnv neverjetni.

Totalni izkupiček, po 9 urah hoje in uri počitka na vrhu nahrbtnik lažji za 4,5L vode, v srcu pa neizmerna sreča, da lahko na vrh članka zapišem tak naslov.

TL;DR Oba sta prišla na vrh El Capitana v 4 urah.

PS: Slike niso po vrsti. Blame it on the Browser.