ČAO - Prvomajske (plezalne) norčije

Nika Krivec | 04.05.2019

Prvomajske (plezalne) norčije

Skupina tečajnikov - Erika, Gašper S., Jošt, Tilen in avtorica prispevka se nas je en četrtek pri Jocotu pobondala z inštruktorjem Blažem, pri čemer smo ugotovili, da noben od nas za prvomajce nima kaj počet, da pa bi vsi šli kaj splezat, nekam proti jugu, za soncem. Kljub nevarno nizki stopnji organizacije in planiranja se je vse super poklapalo in v torek, 30. 4., smo se odpravili na lepše.

Prvi dan smo se zjutraj dobili pri Viki burgerju in nato krenili v smeri Buzeta. Naš plan je bil, da (dobesedno) napademo Zimski sektor Buzetskega kanjona, kjer si je Blaž zamislil, da bi malo vrtal. Za ostale je bila izbira sektorja odlična novica, saj je najlažja smer tam ocenjena s pičlo 6a+ in v takšnih smereh se ponavadi tečajniki zgolj ogrevamo. Blaž je sicer obljubljal neke ogrevalne petkice na začetku sektorja v roku dveh uric. Tekom dneva si je uspel zagotoviti tudi vrtalni podmladek v obliki Jošta, ki je navrtal svojo prvo smer. Smer smo iz razlogov (izdajmo morda zgolj to, da je dobro preveriti, če se sveder na bormašini vrti v pravo smer, še preden začneš vrtati v skalo) poimenovali Odimljen Jošt. Ker pa mera še ni bila polna, si je taisti Jošt še isti dan pridelal tudi 2 prvenstvena vzpona v Blaževih TeČAOniški (5a) in Ogrevalni (5b). Tudi ostalim pa nam je nekaj od tistih šestaplusk presenetljivo uspelo celo preplezati, po tem ko smo se uspeli ogreti na topičih. Fizično najtežji del dneva pa je bilo pravzaprav pisanje imen smeri na luknjasto skalo s flomastrom premera cca. 1 mm – verjemite, te kar navije! Zvečer smo se pospravili spat na parkirišče na začetku kanjona, kjer smo malo požarčkali in popivčkali/vinčkali, nato pa sladko (eni bolj, drugi manj ;P) zaspali pod milim nebom, dokler nas niso zjutraj zbudili vrli prvomajski pohodniki.

Drugi dan smo se po odličnem zajtrku (umešana jajca z divjimi šparglji, ki so prepričala celo zagrizene neljubitelje jajc) odpravili v plezališče Kamena vrata, kjer so bile smeri malo bolj človeških težavnosti in sledil je uživaški dan na soncu s prelepimi razgledi na Buzet. Tilen nas je moral žal popoldne zavoljo službe zapustiti, mi pa smo zvečer šli na pivo v stari grad in mimogrede še malo poplezali po škarpah, ker zakaj pa ne, če lahko. Pridružila sta se nam še Katja iz Ajdovšne in Mare s ferajna in skupaj smo se odpravili spat na isto lokacijo kot prejšnji večer, le da tokrat na drugi breg reke Mirne. Večer je bil za razliko od prejšnjega jasen in zato tudi primerno hladnejši.

Tretji dan nam je ponovno postregel z lepim sončnim vremenom in dopoldne po zajtrku smo si (vsi, razen Mareta, ki je šel na kolesarski izletič) vzeli čas za peš ekspedicijo od parkirišča vse do konca kanjona, na poti skoraj potrgali zajle na cigu-mostu čez kanjon, ki smo ga napadli z otroškim navdušenjem, nato pa končno odvrgli prepotene cunje in se zagnali v vodo pod velikim slapom. Voda je imela “sigurno vsaj 10 stopinj” (vir: B. Germek, ustno), zato smo ob vsakem stiku z njo glasno šrajali in se v njej zadržali le zelo kratek čas. Sledil je pirček ob slapu in nato sprehod nazaj do bližnjega Zimskega sektorja, da smo z novimi (tokrat debelejšimi) flukiji do konca spisali imena postavljenih smeri in jih tudi že poturili prvima odjemalcema, slovensko-švicarskemu paru. Popoldne smo se odpravili plezat v sektor Pengari, kjer smo podelali še par lepih smerc, zvečer pa smo si privoščili pašto z zelenjavo, pestom, tuno in parmezanom, poplaknjeno z odličnim vinom iz Goriških Brd (hvala, Erika), nato pa pridno nabrali les in zakurili taborni ogenj. Pridružili so se nam še fantje iz kluba Zmigi se!, ki smo jih popoldne srečali v sektorju in ki so se ukempali zraven nas ter imeli pravo žurkico z glasbo in degustacijo najrazličnejših vrst alkohola, mjau!

Že ponoči je nekaj deževalo, zjutraj pa se je čisto ulilo, zato smo se odpravili na kafe v bližnji supermarket Plodine, kjer smo se odločili, da se glede na vremensko napoved odpravimo najprej plezat v Osp in nato nazaj proti Ljubljani. Malo nam je že primanjkovalo moči in volje, zato dnevni izkupiček preplezanih smeri ni bil ravno bogat, smo si pa zato ogledali jamo Grad in težke smerce za čez ene 5 let, ko bomo veliki in močni (aveškao). Skočili smo še na turistični ogled Mišje peči in malo opazovali norce, kako se matrajo, nato pa nas je lakota pregnala nazaj do Vikija, kjer smo si privoščili zasluženo kočerjo in se vsi srečni ter prijetno utrujeni odpravili domov.

Končni izkupiček izleta: 3 nove navrtane smeri, 1 izpraznjena bormašina, 3-je prvenstveni vzponi (2x Jošt, 1x Gašper), 1 uničen flomaster, 1 strgane hlače, 1 strgana puhovka, več random luknjic na puhovkah in hlačah zaradi sedenja preblizu žerjavice, 1 taborni ogenj, galone popite kavice, 2 boleča bicepsa, 8 parov rok z zateklimi prsti in nenazadnje tisti super občutek, ki ti ostane po štirih odlično preživetih dneh. Dej, pejmo še kdaj, no!