Za prvo smučarijo letos kar bedne razmere. Sodeč po tem, kako je za mano po raztumbani kloži ril Cer, pa so bile razmer bedne tudi zanj. Od Planine Ravne je bila špura med rušjem potegnjena do vznožja Velikega vrha. Naprej sem gaz vlekel sam, a približno sto metrov pod vrhom odnehal. PESek me je s svojim tresočim telescem in resigniranim izrazom prepričal v nesmiselnost početja.
Povratek s kao smučanjem v ozkem snežnem koridorju je bil mučen vse do gozda, v njem pa za vzorec puhastega veselja. Cer je na cilju besno zagrizel v svinjski uhelj, jaz pa v sendvič z avokadom in z njim v spomine na Santiago de Chile.

Kam zdej?

A sem v zlatem rezu?

Brrr

Šnjof

Ah ta zimska idila...

Končno, greva dol!