Na trinajstega po skoraj natančno trinajstih letih, spet na istem grebenu.
Če sem hotel preživeti ta poveden jubilej oziroma doživeti vso to srečo, ki se mi je obetala tega dne, brez delujočih pohodnih palic ni šlo. Zato sem ob pol osmih, takoj po štartu pri Suhadolniku, spoznaval skrivnosti zarustanega mehanizma za podaljševanje palic. Ko sem že skoraj obupal nad popravilom, sem na koncu plastično matico na silo premaknil z vibram podplatom Nepal Extrema (zasluži si svoje ime) in jo podmazal z melemom, ki omehča še tako trdo bit/rit (prirodna zaštitna krema za osetljivu kožu). Spet je delovalo.
V nadaljevanju sem ležerno raziskoval hosto pod grebenom ter se čudil relativno gostemu prepletu lovskih poti, vlak, kolovozov in makadamov ter ugotavljal, da se je nekoč v teh skrivnostnih kotičkih prebivalo. Definitivno teren vreden obiska z gorskim kolesom. S sprotnim ogledovanjem grebena nad mano, sem ob desetih prišel do Povšnarjeve planine. Pri koščenem vegiju sem pojedel vegi sendvič ter se skozi goščo prebil direktno na raz nad planino ter po njem pritulal pred Kljuko na greben. Ura je bila poldveh. Počasi sem nadaljeval proti Oltarjem, se tam zakvačkal in nazadnje pod grebenom z monopointi brez rokavic frikal v navpični steni. Prebil sem se nazaj med stolpiče ter proti koncu dneva splezal čez zadnje delikatno mesto. Pred vrhom sem v močnem vetru s čelko opazoval nenavadno vrtinčenje snega. Tu in tam sem se uspel pred vetrom skriti na presenetljivo spokojno severno stran. V zadnjem delu sem že precej naveličan lazil po razgibanem grebenu in se ob šestih znašel na vrhu. Sledilo je samo še nagravžno štiriurno sestopno nabijanje z derezami po zmrznjeni zemlji, šodru in spoliranih skalah (lani je bil ta teren skoraj v celoti pokrit s puhcem).
”Za crknt”, sta rekli koleni, a bili vseeno zelo hvaležni palicama, ki sta ju pripeljali do avta. Skupni čas: 13 + 1 ur. Mislim, da sem dozorel za penzjon. Samo, kdo bo to plačal?

Kje so tiste stezice?

Mamljiva zmrzal

Povšnarjeva planina in raz na skrajni levi.

Kdor ne dela,

naj vsaj je!

Tulaža

z razgledom.

Pogled proti Velikemu vrhu

Kdo ve, če ima tale zob ime? Spodaj Povšnarjeva planina.

Po razu levo gor in naprej po grebenu.

Kočna z

Oltarji.

Nežno me pobožalo je sonce,

pred temo.