Jurij Rous, 02.07.2018

Weisshorn, 4505 m (Švica), V greben

S tečajnikom Petrom se pripeljeva do italijansko-švicarske meje, kjer naju obmejni švicarski policist na kratko ogovori: »destination«. Midva pa ponosno odgovoriva: »Weisshorn« in že se približujeva izhodišču Randa, slikoviti švicarski vasici, obdani z visokimi gorami na nadmorski višini 1.406 m v kantonu Valais. Vzpon do koče Weisshornhütte (2.932 m) pričneš torej prav v dolini, v neposredni bližini kampa Attermenzen in velikega golf igrišča. Na rame sva si naložila kar težak nahrbtnik in kljub vsej teži do koče še isti dan prispela uro prej kot v predpisani časovnici, ki je 5 ur. Pot do koče je dolga, lahka, neobljudena in pelje te skozi pravi gorski arboretum s čudovitimi razgledi na štiritisočake in razbite ledenike. Ko prispeva do koče, naju navdušeno in prijazno pozdravi oskrbnica ter nama zaupa, da sva letos njena prva obiskovalca, saj se koča uradno sploh še ni odprla. Koča je majhna in premore 40 ležišč ter ponuja čudovite visokogorske razglede. Šele od tod uzreš veličino zares čudovite gore Weisshorn.

Drugi dan s Petrom neprezgodaj ustaneva in v miru pojeva zajtrk ter se za pol dneva odpraviva na pomembno oz. ključno misijo – ogledno turo, katere namen je bil raziskati teren ter najti ključne orientacijske prehode. Dejstvo je, da je dostop do »Frühstücksplatza« orientacijsko težaven in ni bilo malo navez, ki so se že tu spodaj zakvačkale in posledično ne prišle na vrh. Glede na to, da je potrebno s turo pričeti sredi noči, je skoraj nemogoče ponoči najti vse te prehode. Kakorkoli, midva sva to nalogo opravila dan prej, na ogledni turi in opravila 600 višinskih metrov, skoraj 2/3 poti do »Frühstücksplatza, 3.916 m«. Misijo sva ta dan uspešno zaključila in se še dodatno aklimatizirala ter se varno vrnila do koče, pojedla večerjo, pripravila nahrbtnike za naslednji dan in se ob 20.00 uri odpravila spat.

Tretji dan naju zbudi budilka ob 01.00 uri, pojeva nočni zajtrk, katerega je že dan prej pripravila oskrbnica in nato zapustiva toplo in varno zavetje koče. V soju čelnih svetilk dostopava in slediva najinim stopinjam skozi ledenik oz. snežišča, ki sva jih pustila dan prej. Naj povem, da tod pred nama ni hodil še nihče, saj sva bila prva obiskovalca koče letos, kakor tudi prva osvajalca gore s te strani, torej po vzhodnem grebenu. Goro, vsaj s te strani sva imela tako čisto zase in bilo je resnično prvinsko vzdušje. Kljub dejstvu, da sva bila čisto sama, sva samozavestno in precej hitro napredovala proti vrhu. Najprej skozi snežišča in čez skalne skoke vse dokler nisva dosegla skalne stene, kjer naju pričaka prvi svedrovec. Naveževa se na kratko vrv, povarujeva nato pa plezava navezana dalje, iskaje najlažjih prehodov (I-III) vse do vrha »Frühstücksplatza«. Ker nama je bil del terena do »Frühstücksplatza« neznan, nisva povsem sledila možicem ampak sva jih ujela šele visoko zgoraj, tik pod vrhom te markantne točke. »Frühstücksplatz« naju pozdravi s škrlatno ožarjenim od jutranjega sonca ostrim, dolgim in močno izpostavljenim grebenom, ki je bil ponekod tudi zasnežen, na koncu grebena, tam nekje daleč pa dolga snežna flanka, ki vodi vse do vrha te veličastne piramide, ki je čista podoba idealne gore. Ne obotavljava se, počutje je bilo dobro, grebena se lotiva v stilu kot doma na pripravah. Obirava granitne roglje, premagujeva stolpe, premagujeva zasnežene, močno izpostavljene prečke in medtem ves čas maksimalno skrbiva za ustrezno varovanje. Prostora za napake tu ni. Skozi greben hitro napredujeva, saj sva zaradi številnih predhodnih tur že uigrana ekipa. Na koncu grebena naju pričaka zares dolga zasnežena flanka, ki vodi vse do vrha, natakneva dereze, v roke pa vzameva cepine. Sva že krepko čez 4.000 višinskih metrov. Zasneženo pobočje, ki postaja proti vrhu čedalje bolj strmo in proti koncu že poledenelo grizeva počasi, z vmesnimi počitki, a vztrajno. Praktično pod vrhom naju loči kar precej visoka 100 m skalna, zelo krušljiva bariera, katero s plezanjem premagava in trčiva naravnost pod križ, ki obeležuje vrh Weisshorna. Kratko veselje in nekaj fotografij z vrha nato pa se zaveva, da sva šele na pol te zelo zahtevne poti. Vrh sva dosegla v 8,5 ure, kar je še kar soliden čas (v vodniku 6-7 ur od koče), ura pa nekje 11.00 dopoldne. Hitro ugotoviš, da nisi še nikjer, so bile tudi besede Primoža Brifaha iz AO Rašica, ki je na tem vrhu že stal. Pa še res je. Pričneva z zelo previdnim sestopanjem. Sneg je bil zaradi močnega sonca močno ojužen, kašast in zato je bilo sestopanje težje kot pa, če bi bil bolj trd, saj bi sicer tudi cepini bolje grabili. Na srečo sva imela dva. Nazaj grede prideva zopet do močno izpostavljenega grebena, najprej do zasnežene traverse dolge več kot 60 m, široke le za dva čevlja, na obeh straneh pa ogromni šusi. Takšnih mest, na srečo precej krajših, je bilo na grebenu kar nekaj in so bila psihično najbolj naporna za oba. Ko sva jih premagala tudi nazaj, sva si končno oddahnila. Za nama so bili že štirje spusti po vrvi čez grebenske stolpe in kar naenkrat sva se zopet znašla pri »Frühstücksplatzu«. Sestop oz. bolj plezanje z njega po grebenu posejanem s skalnatimi granitnimi bloki je resen zalogaj in vse prej kot uživaški. Teren je močno razbit, razdrapan in krušljiv, ponekod pa še močno izpostavljen. »Poti« posejanimi z možici podnevi komaj slediš, zato ni čudno, da sva del te poti ubrala po svoje, ko sva plezala ponoči navzgor. Na srečo sva vedno našla lepe skalne in ne preveč težke prehode. Orientacijski čut me na srečo tudi tu ni pustil na cedilu. Kočno prispeva do rinke, ki te z enim spustom po vrvi (25 m) izpusti iz skalne stene in zopet sva pri tistem znanem svedrovcu, ki sem ga omenil že na začetku. Poti do koče še ni bilo konec, vendar pa nama je bil ta del poti zelo dobro poznan, po njej hodiva namreč že četrtič. Prečiva nekaj snežišč, ledenik, opraviva še dva spusta čez skalne bariere in ob 21.00 uri istega dne sva ponovno v varnem zavetju koče. Zaveva se, da sva opravila veliko delo, ves trud in priprave na ta zahteven cilj je bil poplačan.

Ob tej priložnosti posebej čestitam tečajniku Petru oz. kar Petru, dokazano, da ni vse samo naziv, ampak je pomembna oseba, njegov karakter, osebni pristop do zadanega cilja in še marsikaj drugega. Moja ocena pri izboru je bila povsem pravilna. Ta izkušnja naju je povezala, utrdila najino prijateljstvo in zagotovo bova še kam skupaj šla. Izkušnjo Weisshorn po vzhodnem grebenu si bova zagotovo zapomnila za vse življenje. Za oba je bila ta drzna pot lepa izkušnja, zelo skrbno načrtovana, garala sva za cilj, ga izpeljala maksimalno varno in ga zato tudi uspešno zaključila brez dramatičnih ali pa neprijetnih zaključkov. Vožnja domov je bila le še prijetna formalnost. Bila sva tretja naveza po vrsti, ki sva osvojila zahtevni vrh Weisshorna v letošnjem letu... p.s. slike so pomešane, izbor je pester tako kot je bila pestra najina prehojena pot.

Peter Novak & Jurij Rous

Sonja
Sonja Šmid, 02.07.2018, 11:59
Bravo desca! Palec gorMočn
Matjaž
Matjaž Tavčar, 02.07.2018, 12:01
Ups, zgornji komentar je moj (razložim ob priliki) Mežik
Gašper
Gašper Ravnjak, 02.07.2018, 18:31
Čestitam borca! Kepca
Boško
Boško Naumov, 02.07.2018, 20:23
Bravo naši.Kepca
Andrej
Andrej Erceg, 02.07.2018, 22:09
Palec gor
Jure
Jure Kostelec, 06.07.2018, 09:07
Lepaaa! Svaka čast!