Peter Janežič | 24.06.2018

Mala botanična šola Ponca - Mangart

Počasi se zbiramo v koči Refugio Zacchi, sam pridem kot zadnji. Po deževnem dnevu se je nad Belopeškimi jezeri le razjasnilo, tako sem lahko na poti do koče, zazrt v mogočno severno ostenje Malega Koritniškega Mangrta, obujal spomine in prešetval vrhove jutrišnje ture. Namenjeni smo bili namreč prečiti greben med Visoko Ponco in Magartom. Nič utrujen vstopim v kočo, pozdravi me prijazna signora, zbrana za mizo pa že ekipa z zlatorumeni kozarci, pa pristavim še mojega “una grande birra”.
“Ob treh zarinemo!”, pade par gozndih vicev, pa tistih iz trentskih pašnikov in njihovih ovcah … da ne omenim, da odprte konzerve lepo pripomorejo, da človek raje kar zaspi - tako na hitro!
Res smo vstali ob treh zjutraj in ob jutranjem svitu že pozirali na vrhu Visoke Ponce, pa tudi bele rožice na zelenici so bile deležne naše pozornosti in topline vzhajajočega sonca. Katere rožice so vse to bile, pa ob priliki razloži novorojeni “alpibotanik”. Baje bo ustanovil malo botanično alpinistično šolo, ker menda smo totalni nepoznavalce alpske flore. Kot bi rekel Small Tokk, tip je pravi “šaldo bad ass” - aha - j! Celo turo je bilo toliko govora o naši alpski flori, da so nekateri celo ugotovili, da imajo ženske organe in težave, pa so na Malem Koritniškem Mangartu že kar lepo dišali po materini dušici.
Torej, po Visoki Ponci, je sledila Srednja Ponca, pa Zadnja ponca, se sprašujete kje je Mala Ponca? Ni bila v našem planu, je pa to prvi vrh v ponški skupini nad Tamarjem. Grebensko prečenje nadaljujemo preko Strugove špice in Vevnice, vse do Trbiškega bivaka, ki kraljuje na Robu nad Zagačami. Tod doli se nazaj v dolino Belopeških jezer vije zavarovana pot Via della Vita (VDV), poznana plezalcem, ki se vračajo po bolj kot ne, celodnevnih plezalskih avanturah v strminah Malega Koritniškega Mangarta.
Od bivaka nadaljujemo po znani vpadnici direktno na vrh Malega Koritniškega Mangarta in nato naprej prek Hude škrbine na vrh Mangarta. Na vrhu srečamo znance iz Kibube, Jurij ima spet veliko vprašanj, Mangart zapustimo po slovenski smeri.
Po osemurnem prečenju grebena (Visoka Ponca - Mangart) so noge kar težke, parkirišče na mangartskem sedlu, pa brez našega avtomobila.

Slike v celoti posvečamo prijazni ČAO druščini in “šoferki”, ki nas je prisrčno in brez odlašanja odpeljala nazaj v kraljestvo Belopeških jezer nad katerimi kraljuje Mangart. Mater mam slab spomin, avto je bil od Nine, kako je bilo ime že naši prijazni šoferki? No prva slika je samo za njo Smeško

Klik za večjo sliko

Une rož'ce za "šoferko" Smeško

Klik za večjo sliko

Rana ura mrzli prstki!

Klik za večjo sliko

Mangart

Klik za večjo sliko

Pogled s Srednje Ponce

Klik za večjo sliko

Pogled na greben s Strugove špice

Klik za večjo sliko

Naleteli smo tudi na kakšen bolj zahteven odsek

Klik za večjo sliko

Mali Koritniški Mangart in Mangart

Klik za večjo sliko

Jalovec v daljavi

Klik za večjo sliko

Pogled na Mangart z Vevnice

Klik za večjo sliko

Na grebenu med MKM in Mangartom

Klik za večjo sliko

Prehojeni ("poplezavan") greben

Klik za večjo sliko

Druščina na vrhu Mangarta

Klik za večjo sliko

Gašper, kako kaj dene materina dušica? :Smeško:

Klik za večjo sliko

Mangartsko sedlo

Klik za večjo sliko

Pa še ena skupinska po najlepšem dnevu

Andraž
Andraž Avbelj, 25.06.2018, 12:21
Xena Smehljaj