Štala v Fortinu
Danes smo Maja, Tadej in jaz zgodaj zjutraj sami dokaj presenečeni stali na parkirišču pred bunkerjem. Tole bo pa super, smo si mislili, in je bilo. Spodnji raztežaj je bil fantastičen, tolmunčki in ledeni skoki v grapi tako romantični, da je bilo že kar mal nagravžn, v zgornjih raztežajih pa je bil sploh super led, in še plezali smo lahko na soncu. Ampak ob vsem tem ti vseeno nekaj daje vedeti, da tole pa ni dobra kombinacija.
In ni bila...
Za sabo smo imeli dve navezi. Malo za tem, ko pridemo na vrh slapu, se nad nami utrga plaz južnega snega, k sreči mimo nas ampak direktno čez slap. Od navez za nami ni slišati več nič, nad nami pa opazujemo še eno flanko v soncu, ki je samo čakala da se odpelje.
Poskusim se hitro spustiti po špagi, seveda se mi zamota v totalno čežano direktno v vpadnici, sproti pobiram svedre in opremo od naveze spodaj. Ko pridem do štanta pa me čaka ne preveč lep prizor... GRS je bil že na poti.
V nekem deliriju se spustimo še od tukaj, in ravno ko se vsi ravrežemo iz abzaila, začne spet bobneti in klici od zgoraj PAZI!. Tokrat je plaz kar konkretno večji od prvega, k sreči smo pod skalnim skokom, tako da večina plazu gre mimo nas levo in desno, večina... Nato se hitro skidamo v gozd na levi in po totalno ojuženem snegu do vstopa.
Ob vseh teh sicer srečnih naključjih (vsaj za nas), človek težko ostane ravnodušen. Ponesrečencu pa želimo čimprejšnje okrevanje.
Še za info: številka za GRS v Italiji je 118.
Še dobro, da se je vsaj za vas srečno izteklo!
V bistvu so imeli vsi veliko sreco. Lahko bi se koncalo precej bolj tragicno.
Lahko bi se končalo tudi boljše...