Urška Mihoci, 27.08.2017

Čez ruševje na Rušico - Direktna smer

Bila je sreda 23.8., ko sem se ravno vrnila domov po popoldanskem plezanju v Beli Peči. Odprla sem mail in videla da Primož in Boris iščeta še enega tečajnika... Jaaaz! Jaz grem zraven! Takšna je bila moja prva reakcija in tudi odgovor na mail Smeško In smo šli!
V soboto popoldan sem nekaj pred šesto pobrala Borisa in sva šibala proti gorenjski, kjer naju je že čakal Primož. Seveda sva kot neizkušena tečajnika pristala v gneči pred predorom Karavanke in Primož je lahko še malo oddremal. Po dobri uri zamude, sva pobrala Primoža in skupaj smo se naprej odpeljali na parkirišče. Tam pa se je začel ta luštni del.
Ker smo bili malo kasni, nas je čakal »romantičen« vzpon s čelkami. Pa smo šli najprej pogledati eno gozdno vlako. Pa potem še eno malo bolj strmo. Po tem smo pa pogledal na telefonu kam točno sploh moramo it in seveda, v tretje gre rado Smeško Že dobro ogreti od hoje v klanec, smo se tokrat po pravi poti odpravili do bivaka pod Špikom. Seveda pa večer ne bi bil popoln, če nas 15 minut pred bivakom ne bi ujel naliv, ki je nehal, ko smo prišli v bivak. Preoblekli smo se v suha oblačila (tisti, ki smo jih imeli) in šli spat.
V nedeljo zjutraj smo se zbudili v lepo sončno jutro. Pojedli smo zajtrk, pripravili nahrbtnike za plezat in se odpravili proti steni. Dostop je bil sprva zelo lep, nato pa je sledilo prečenje z ruševjem zaraščenega območja in še nekaj minut hoje čez melišče.
Pod steno smo se, na mojo željo, navezali že v dvojki, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Po krušljivi in travnati dvojki pa je končno prišlo na vrsto plezanje v skali. Prvi raztežaj je bil res krušljiv, Primož pa mi je tukaj res dobro zabil en klin. Tok dobro, da ga nikakor nisem mogla ven dobit. Po nekaj minutnem tolčenju s kladivom je rekel naj ga pustim in plezala sem naprej. Sledilo je še basanje čez kamin in že smo bili na prvem sidrišču. Pred res lepim delom plezanja v zajedi, je sledila še prečka groze, po zajedi pa še prečka groze številka II. Obe prečki navzdol smo prosto splezal! B)
Po zadnji prečki, ki je bila detajl smeri, pa sta sledila še dva raztežaja plezanja po ruševju. Ja, skal je zmanjkal in smo šli po vseh štirih čez mini borovce Smehljaj Na vrhu je Primož takoj našel sidrišče za spust (na travnati polici levo od osamelega posušenega drevesa greš po »potki« v levo, mimo malo izpostavljenega dela in čez borovce ter prideš do drevesa pod katerim je sidrišče) in po štirih spustih smo bili spet na ravnih tleh. Borisu je po prvem spustu pobegnil reverso, ampak ga je Primož lahko rešil, ker na srečo ni šel predaleč. Za nazaj do bivaka smo našli lepo uhojeno stezico in po dobre pol ure smo že sedeli pred bivakom in se počasi pakirali za sestop do avta. Sestop smo malo sekali čez gozd ampak se je vseeno zdelo da traja celo večnost Smehljaj
Na koncu smo še vrnili ključ od bivaka, se izognili skorajšnji prometni nesreči in odšli na pozno kosilo. Skratka, bil je zelo doživet izlet v hribe. Povzeto z enim stavkom... Super je bilo!

Klik za večjo sliko

prvi detajl na dostopu Smeško

Klik za večjo sliko

Boris v akciji

Klik za večjo sliko

1. raztežaj

Klik za večjo sliko

1. sidrišče

Klik za večjo sliko

v zajedi pa lepo na trenje

Klik za večjo sliko

Primož slika, jaz varujem

Klik za večjo sliko

še Boris v zajedi - mal manj na trenje, mal več na moč

Klik za večjo sliko

pred drugo prečko groze Smehljaj

Klik za večjo sliko

detajl smeri...

Klik za večjo sliko

še vedno detajl Smehljaj

Klik za večjo sliko

Boris abzeil

Klik za večjo sliko

Urška abzeil

Klik za večjo sliko

mal akrobacij

Klik za večjo sliko

Zmaga!