Če bi mi nekdo prejšnji ponedeljek, potem ko sva z Vitalom prišla iz osvežujoče plezarije v Arcu, rekel, da bom svoj rojstni dan na Valentinovo `praznoval` na `Bivaku smrti` v severni steni Eigerja in da bom za darilo dobil dva dima `domačice` ter se pri tem stiskal skupaj s še dvema tipoma v eni, povečani spalki, mu jasno niti pod razno ne bi verjel, čeprav bi se mi naveden scenarij zdel zelo zanimiv. A zgodilo se je točno to!

Dva Gregorjeva telefonska klica z vabilom naj se jim pridružim v boju s 1800m visoko in 3000m dolgo Eigerjevo klasiko sta bila dovolj, da sem naredil mentalni salto in se skupaj s še tremi borci v torek zvečer z avtom odpeljal v Švico. Splet nenavadnih okoliščin pa je nato botroval temu, da smo se s celotno steno od petih kandidatov soočili le trije: Miško (Dejan Miškovič), Mac (Markus Stofer-Ch) in jaz.

V dobrih razmerah smo prvi dan prilezli do že omenjenega bivaka ter nato naslednji dan do večera zategnili do vrha Eigerja, kjer smo ponovno bivakirali. Naslednje jutro smo sestopili z vrha v zelo močnem vetru po zaledenelem cca 50 st. pobočju, ki bi ga v normalnih razmerah lahko presmučal, tokrat pa je bil objektivno najnevarnejši del ture. Na slabih 4000m nas je na konicah derez in cepinov premetavalo kot igračke. Na srečo je moč vetra s spuščanjem padala, a na varnem smo bili dejansko šele v koči.

Na poti domov sva se z Miškom ustavili še pri Macu v Bernu, kjer naju je skupaj s svojo prijateljico pogostil z vrhunsko večerjo. Sledil je še zadnji bivak, tokrat na vlaku v neogrevanem vagonu, v katerem sva po celonočnem zmrzovanju, v nedeljo zjutraj prispela v Ljubljano. Vagon pa je `produžio za Beógrad`.

Eigernordwand

Neustrašna bojevnika

Eigergletscher s sestopno `flanko` v ozadju

Moderevue

Ataka!

Na led po `Lastovičjem gnezdu`

1. snežišče

2. snežišče

Bivak smrti

Kaka smrti

Rampa-Kamin

Prečnica bogov

Pajek

...

Pred izstopnim kaminom

Bivak na vrhu

Vršni raz

...

...

Sestop

...

...

Jutranja Eigerjeva senca