Jurij Rous | 04.09.2016

Ribina smer v Lešarjevi peči

Plezalna smer, t.i. Ribina smer meni sama po sebi ni bila nič posebnega. Splezal sem že veliko lepših smeri. Večji doživljaj, ki sem ga doživel ta dan mi je bil posrečen dostop do stene, naravne znamenitosti na poti, neverjetno lep ambient, zelo dobra družba, veselje na vrhu smeri, igra senc, sončni zahod, sestop po smaragdno lepi stezici in zvezdnato nebo, ki sta ga spremljala rahel vetrič in neverjetna spokojnost kot da bi gore legle spat. Posrečen dostop zato, ker smo najbolj elegantnega zgrešili in si tako dostop podaljšali še za najmanj dodatno uro in pol. Smo pa zato spoznali Jubilejno pot na Prisank, eno izmed najzahtevnejših zavarovanih poti na ozemlju Slovenije, ki je primerna samo za izkušene gornike. Poleg tega smo vsi prvič uzrli in se sprehodili skozi markantno zadnje Prisankovo okno in šele nato po daljši hoji v sestopu prišli pod JZ steno Razorja oz. Lešarjevo peč. Ta me je zaradi svoje specifičnosti in dobre skale že dolgo mikala in tako sem šel zadevo preverit s prve roke, tokrat v družbi Blaža in Primoža. Kljub poznemu vstopu v smer (šele ob cca. 11.00) smo neobremenjeno plezali in bili na vrhu ter kasneje na sestopu nagrajeni z vedno lepšim sončnim zahodom, barvami, ki so nedvomno delo najboljšega slikarja – to je narave. Zadnji krajši del sestopa je kot že mnogokrat potekal v soju čelnih svetilk in številnih zvezdic na nebu. In na koncu si sam pri sebi rečem, vauuu kakšen dan. To je to, to je tisto po kar sem prišel...