V nedeljo smo se z Juretom in Primožem potepali po poti Planica-Pokljuka od Tamarja po gamsovih rižah do Rateškega Slemena. Ta del PP je za alpiniste najbolj zanimiv saj poteka pod stenami Šit, Travnika in Velike Mojstrovke, ki so načeloma med najbolj obiskanimi v Julijcih. V nedeljo temu ni bilo tako, saj smo samo v Šitah v smeri Herlec-Kočevar videli navezo. Tudi naša pot je bila videti zapuščena in zelo redko obiskana. Že v položnem delu v Tamarju je težko sledljiva, ker je bila večkrat zasuta s svežim prodom, skozi pas rušja pa jo je potrebno dobro zadeti, saj se sicer izlet lahko zaključi že v rušju pod Kumljahom. Ta poraščen vrh ob vstopu v Tschadovo smer v Travniku je ponudil prvi počitek in priložnost za razgled po steni Šit. S Kumljahove glave smo se spustili po gruščnati grapi skoraj 100 metrov do širokih gredin po katerih pod steno Travnika, prečili več grap in se postopno dvigali na zeleni pomol Lope. Z Lop smo nadaljevali pod osrednjo steno Travnika pod vstopom v Aschenbrennerja, Zajedo in raza Travnika, kjer smo po gredah nadaljevali pod malo bolj prijazen svet pod Veliko Mojstrovko. Dosegli smo šele sredino naše etape PP, ki se nadaljuje na Malo Sleme in po edinstvenem sistemu polic, ki elegantno presekajo steno Velike Mojstrovke in nudijo edini možen prehod med navpičnimi stenami. Pod vstopom v smer Debelakove in Kovinarsko smer smo se začeli spuščati in po izpostavljeni polici s plezanjem navzdol dosegli varna tla na prevalu Slatnice pod Rateškim Slemenom. Na celotni poti nismo razen tropa gamsov srečali nikogar. Na Slemenu nas je pričakala gneča pohodnikov z Vršiča in hrup helikopterja pri reševanju onemoglega planinca. Zato smo se kar hitro spustili v Tamar skozi Grlo in tako zašpilili lep nedeljski izlet.

Še malo zgodovine: To etapo PP sem prvič prehodil 1980 leta v spremstvu Uroša Župančiča, ki je skupaj z Dušanom Vodebom avtor te slikovite poti. Žuro je bil takrat s šestimi križi že starosta naših alpinistov, vendar se mu to pri hoji in plezanju po PP ni prav nič poznalo. Nas mladce je suvereno usmerjal, tudi varoval na delikatnih mestih poti, mimogrede pokazal nekaj plezalnih smeri, katerih avtor je v Travniku in Veliki Mojstrovki ter povedal nekaj doživljajev iz svojega bogatega življenja alpinista in reševalca. Poslušali smo ga s spoštovanjem in velikimi očmi. Z nostalgijo sem poskušal po 36 letih sam enako delovati v nedeljo na svoja sinova. Še bolj poetično jo opisuje Tine Mihelič v vodniku Julijske Alpe Severni pristopi. Tudi meni je v spominu ostala kot udobna, elegantna pot nad vrtoglavimi prepadi in hkrati pod navpičnimi stenami. Očitno ostanejo v spominu samo najlepše stvari. Dejansko pa je svet pod steno Travnika vedno bolj krušljiv, poln drobirja in preperele skale, ki zahteva skrajno pazljivost predvsem pri spustih iz Kumljaha in Malega Slemena. Razlog je v izginjanju snežišč, ki so včasih skozi celo leto ostajala pod stenami in je bil cepin nujna oprema na tem delu PP, danes pa kopna rebra razkrivajo gruščnate gredine in police z drobljivo kamenino. Prav zanima me kaj bosta Primož in Jure imela za povedati o PP čez 36 let.


Dušan

Večji del poti poteka po krušljivih gredah in policah.

Greben Ponc pod katerim poteka prva etapa poti PP od Planice do Tamarja. Priporočam jo za jesenske dni ob zlato rumenih macesnih.

Pogled v začetni del Travnikove stene.

Pod smerjo za Slatnicami, ki sem jo skupaj z Danilom in Janezom plezal 28. 8. 1983, torej do dneva natanko pred 33 leti.

Pogled na prvo polovico prehojenega, Jalovec žari v soncu.

Celotna pot PP je bila v senci, kar je bilo glede na vroč dan kar dobrodošlo.

Steber revežev vabi.

Primož na izpostavljenih policah pod Veliko Mojstrovko.

Počitek pod Debelakovo v Veliki Mojstrovki, ki sem jo plezal v prvem letu prihoda na ČAO leta 1978.

Zapuščamo ostenje Velike Mojstrovke in se spuščamo proti travam na Slemenu.