se alpinistična peterica (Jurij, Mojca, Anže, Tina, Irena) ob 5.30 uri odpravi proti dolini Vrat. Bolj ko se bližamo izhodišču, bolj se pred nami razgrinja zimska idila. Kako lepo je, ko se dela dan v hribih, pomislimo vsi veseli in še na toplem. Potem pa naenkrat Jurij zaukaže Anžetu: prtisn na plin zdej. ZDEEEJ! In je prtisnu. Hmmm, no, ni pomagalo, smo obstali na ledenem klancu. Izvlekli smo se iz avta in ga hoteli ubrano prepričati, da bi nas peljal naprej. Seveda nam ni uspelo, led je bil močnejši od nas. Torej zapustimo avto predčasno in se odpravimo na napovedano zahtevno in dolgo turo … Tura je bila sicer res dolga (11 ur) in zahtevna, je bila pa zato avanturistično nepozabna Malo smo zgrešili smer prvotnega cilja Dovški križ(2542 m), se opravičuje Jurij. Ampak, bo že prav tako, saj smo po prvem resnem počitku in malici v pravi visokogorski snežni samoti doživeli glorijo Zadovoljno spočiti smo se nato preusmerili in uspešno povzpeli na novi cilj, ime katerega nam takrat ni bilo znano in tudi ne pomembno. Midve z Mojco pa sva se tudi prvič resno spopadli z grapo, jaz pa dodatno še z zdrsom in ujetjem na cepinu. Ni bilo prav lahko nadaljevati, a s pomočjo vzpodbujanja in razumevanja ostalih, sem nazaj v dolino pricapljala tudi jaz. Vsi skupaj pa smo bili najbolj nasmejani, ko smo končno dosegli našo bazno destinacijo, avto. Ta nas je pogrel in odpeljal v prvo gostišče, ki je ponujalo pice

Pripovedovala Irena B.
Fotografiral Anže M.