Zanimiva je pot dveh oseb. Vsaka oseba ima svojo zgodbo, vsaka ima svoje prioritete, razmišljanja. Pot je zelo različna, a hkrati enaka. Pot naju je vodila na Zelenico. Iz Zelenice, sva se po Y grapi povzpela na Vrtačo. Pot sva nadaljevala na Zelenjak. Super je, ko si v manj kot eni uri na drugem dva tisočaku Sledil je še tretji, ki se glasi: Palec. Za naju začetnika super hribi v utrjevanju hoje z derezami in kako se obnašati s cepini. Ugotovila sva, da je pomembno iti po enaki poti tudi dol. Ker Marko Prezelj, gre lahko pač kjer koli. Še posebej sedaj, ko pleza s tremi cepini in vedno bo šel na Vrtačo s tremi cepini oziroma štirimi. Ne more iz tega. Potrebuješ pa samo enega... V glavnem, dobri alpinisti nas lahko zavedejo in bi se lahko opekli, ko bi šli za njimi ..ampak, na srečo ni bilo take situacije. Samo na misel mi je prišlo, da je potrebno iz tega vidika paziti. Po Zelenjaku sva si privoščila kosilo v koči. Greš na tri hribe in potem na kosilo..je taka bolj penzionistična..ampak, če je možnost, zakaj pa ne. V koči ti postrežejo tudi s super Turško kavo. Osebno jo pogrešam v barih. Ker je pot različna, se tudi življenje dveh oseb razlikuje in s tem tudi razmišljanja. Meni je res super, če se v koči pojavi pogovor o smislu življenja. Ali je vse kar delamo smiselno in podobno. Pogledi se razlikujejo, debata pride in čas beži. Beži tako hitro, da sva morala pohiteti, saj sva imela v današnjem dnevu še en cilj: po Centralni grapi na Begunjščico. Ko sva odhajala od koče, je bila grapa čisto prazna. Počasi se je mračilo. Postalo je vse zelo, zelo tiho. Bilo je super hoditi po dolgi grapi. Barve so čudovite. Hodim postrani gor. Tišina. Na vsake toliko časa, slišim odzadaj »p...., dolga je« Prideva na vrh in na vrhu je super. Oblečena sva zadosti. Vidi se bolj malo. Preko skupne a hkrati različne poti, sva prišla na zadan cilj. Kdo je bolj srečen na vrhu, ne vem. Vendar z besedami in kretnjami osrečujeva drug drugega. Na vrhu tudi prideva na čisto enostavno spoznanje, ki bo mogoče komu koristilo. Midva sva večino časa hodila skupaj. Prav tako, ko hodim z ostalimi prijatelji, skupinami, vsi hodimo, večinoma skupaj. In vsaka oseba ima na nahrbtniku plastenko z vodo. In potem rečeš: »mi daš plastenko, zadaj jo imam, na levi strani.« In prijatelj ti jo poda..in potem mu rečeš »mi daš plastenko nazaj notri prosim«. Glede na to, da hodimo skupaj, bi bilo najenostavneje, da si vsi med seboj zamenjamo plastenke. Plastenko vzameš, ko si žejen in jo daš nazaj notri, brez nekega stika z ljudmi. Problem pa se pojavi, če želiš navezati stik..

Spustila sva se po Šentanskem plazu, do avta.

Na koncu spoznaš, da veliko ljudi pozna Črnuški alpinistični odsek. Bila je tudi situacija, ki je po svoje kar smešna. Anže je spraševal mimoidočega, če so še skale proti vrhu ali je potem še sneg. Namreč stali smo ravno na skali in z derezami je tudi meni neprijetno hoditi po tem materialu. Človeku se je zdelo čudno vprašanje, vendar je odgovoril, da je sneg, še naprej. Za nazaj se srečamo v že prej omenjeni koči. Anže v koči pokaže svoj novi, lep flis z napisom čao. Enak človek ga opazi in reče Anžetu. »Si me samo malo preizkušal prej ane?« Nisva takoj povezala. Šele čez čas sva ugotovila, da je verjetno mislil, ko je opazil napis čao, da to pa mora biti hud alpinist in da malo sprašuje, če se ljudje kaj spoznajo. Tako sva midva povezala. Mogoče je čisto nekaj drugega

Končala sva prijetno utrujena. Bil je super dan, poln pogovorov, zadovoljstva, premagovanja, osvajanja (vrhov, seveda). Še vedno, pa sem mnenja, da vse to, tudi tako super preživet dan, cel dogodek, je del življenja, ni pa smisel življenja.

Besedilo: Vid Grdadolnik
Foto: Anže Mihevc in Vid Grdadolnik

Zjutraj se na Ljubelju spakirava

in jo mahneva proti Zelenici.

Kljub spremenljivi oblačnosti jo mahneva proti suhem ruševju,

kjer se za trenutek ustaviva,

da se pofotografirava in na tleh najdeva

bananin olupek!

Zavijeva v Y grapo v Vrtači in pred izstopom

narediva še nekaj fotografij.

Na vrhu Vrtače naju fotografira prijazen gospod,

ki nato odsmuča po južni strani v dolino.

Midva pa sestopiva po isti poti.

V objektiv ujamem malce zaskrbljenega Vida zaradi

skoka, ki ga je bilo potrebno splezati ritensko.

Vmes mi Vid nakaže še svoj Kung-Fu akrobatski vložek.

Po izstopu iz grape

prečiva proti

Zelenjaku.

Na vrhu Zelenjaka je bolj turobno

zato jo mahneva še na Palec

Skupinska na vrhu Palca, kjer dočakava tudi nekaj sonca.

Pogled na Vrtačo in grapo Y.

V koči se okrepčava ter rečeva še eno ali dve na temo o smislu življenja.

Pogledi so malce različni vendar se oba strinjava. da se ne strinjava, da je "smisel življenja ležanje na plaži" kot pravijo Zmelkoow

Odločiva se, da obiščeva še Begunjščico po Centralni grapi.

Vmes se razgledujeva po prehojeni poti.

Ker sva začela z vzponom bolj pozno in ni bilo nikjer več nobenih ljudi, naju zmoti čudna tišina. Ustaviva se, ter za minuto prisluhneva čisti tišini.

Pred izstopom iz grape

narediva še nekaj fotografij.

Po grebenu se nato povzpneva na vrh,

kjer se slikava čepe

in stoje.

Ker ta dan nisva bila deležna razgledov se kaj hitro odločiva za sestop v meglo

in po Šentanskem plazu v dolino.

Nekje vmes me Vid pogleda tako resno, da mi skoraj poči leča na objektivu ter me vrže po tleh,

da se moram zaustaviti kar s cepinom!

Med vožnjo proti domu, si v avtu privoščiva 300g Milko. Nisva ji prizanašala! Lep dan je bil!

Jurij Rous, 20.03.2015, 08:25
Fanta super prispevek, tudi zabaven .