Pozimi sem bil v ozebniku skoraj 3x.

Prvič v najstniških letih sredi 80-ih. Ne spomnim se na kakšen način sva z bratom proti njemu vlekla legendarne Elanove RC05, vem pa da v ozebnik nisva vstopila. Tudi videla ga nisva. Bil je v megli. V tistih časih sva bila zaprisežena slalomista in kuclaša, celce sva zgolj občasno testirala za zajlami na vrhu Krvavca. Lomastenje in smučanje pod ozebnikom je bila moja prva »turnosmučarska« avantura.

Ob drugem obisku konec 90-tih, sem skupaj z NSK Milanom prilezel do njegovega vrha. Turne opreme še nisem imel, alpske že dolgo nisem več uporabljal, sem pa občasno testiral svoje rekonstruirane križne vezi z bigfooti. Ker sva z Milanom za razliko od turnih smučarjev gazila proti ozebniku, sem zavil na kopne skale pod Kotovo špico. Med telovadbo po nevarnem pobočju sem zaslišal oddaljeno vpitje. Prijazni severni sosedje so me opozarjali na lawinengefahr, zato sem jim v zahvalo zajodlal. Niso me več gnjavili. Kot se za Balkanca spodobi, sem nadaljeval proti vrhu in ozebnik s footi še presmučal.

Tretjič sem bil v ozebniku za vikend v zabavni družbi akademcev. V bistvu so dobre snežne razmere + internetna reklama v kuloar zvabile spodobno količino smučarjev. Na vstopu v ozebnik sem si nataknil čelado in še preden sem začel fotografirati vzpenjajočo kolono, je nad mano počilo ter nato prifrčalo kamenje. Na srečo je pošiljka pristala med mano in obnemoglim Avstrijcem brez čelade. Adrenalinsko podkrepljen sem pospešil proti vrhu, vse do sedla z odličnim razgledom, kjer sem počakal ostale. Spust ni bil slab.

The ekipa

Gor

pa

dol

Naša četica koraka...

Zadihana a zadovoljena

Škralatiške grede so čisto na koncu pod najvišjo špičko

The ekipa na robu

in

spustu