Bc
Da ne bo kdo mislil, da samo moška populacija miga. Punce smo še kako aktivne. Z decembrsko uverturo na ledeno in vetrovno Vrtačo smo si rekle, da je čas za kaj daljšega, da vidimo, koliko sploh zmoremo po daljših mirovanjih. In smo ugotovile, da kondicije, še bolj pa strasti do hribov ne izgubiš.
Že ko zapelješ mimo Rabeljskega jezera, začutiš drugo energijo. Loška stena te povabi bližje, spustiš se v dolino, nato v Bovcu spet nad dolino. Ustaviš avto in se znajdeš v morju tišine. Stopiš v drugi svet. Ograje so tukaj kamnite, vedar za koze to ne predstavlja omejitve. Vonj po staji ti da vedeti, da si daleč od civilizacije, klici ovc v daljavi pa, da je tukaj še nekaj pristnosti, katero v mestu tako pogrešaš. Ugotavljaš, da ljubezen do hribov je. V psu. V konju. V gamsu. V kavki. V gozdarju. V koritu. V kavernah. Da bovške trave šelestijo na poseben način. Ko prvič stopiš nanje, te komajda sprejmejo, saj je vsiljivcev v teh krajih vedno bore malo. Ko se navkreber stapljaš z njimi, te željno sprejmejo, ker tvoje misli dojamejo njihovo bistvo. Skala je zaobljena...podi vsepovsod. Rastje ima zdelano telo, tukaj so boji vsakodnevni. To so moji kraji. Tu ni šundra. Tu so gore divje in prostrane. Visoke. Ni kratkih poti do njihovih vrhov. Vedno prisopihaš na vrh. In skoraj vedno te poboža sonce. In vedno si srečen. Ko pade noč, je zvezd nešteto. Posejane so tako na gosto, da težko verjameš množičnosti nebesne populacije. To so moje noči. Podarijo ti globok spanec, da ko zjutraj odpreš škure, je želja iti tja gor samo še večja. Nekateri se vračamo, nekateri ostanejo, vsem pa je podarjeno tisto, kar vsak od nas išče...mir v telesu...in mir v duši.

iiijjooojjj, hočem šeee tega vsega


Vau...zelo lep prispevek...

The whole future lies ahead


Kje je tist knof, da lajkam?

Ritkam!