Sv. Ilija (961m)
Tale prispevek je sicer daleč od kakih VII ali štiritisočakov, ampak če te hrib kar 3x zavrne pa tudi ni kar tako. Pa niti 1000m nima!
Ker na Peljašču še nikoli nisem bil, niti nisem vedel kak (pol)otok je to, zato je bil prvi pogled nanj kar veliko presenečenje: pa to je kot da bi en velik dolg hrib v morje postavil!!! In seveda, ker kot še kot marsikateri drugi Slovenec ne razumem pravega pomena besedice “dopust” je bila prva misel ob vsem tem to, kaj bom ob jutrih počel. V breg bom ril.
Po opravljenih formalnostih v kampu sledi še gazdi najbolj pomembno vprašanje, kako na hrib direktno nad kampom. Odgovor pričakovan: “Pa šta je s vama Slovenci, uvijek me samo vi to pitate!!!” In potem izvem precej o tem hribu, ki je mimogrede najvišji vrh Pelješča in menda tudi ostalih otokov. Pa o kačah, saj se je hrib nekoč imenoval Monte Vipera oz. Zmijino Brdo. Ampak da jih ni več veliko, češ da so jih mungoti bolj ali manj pospravil. Da pa ne bo najlažje priti gor, ker so poti, ki so bile nekoč speljane s te severne strani zaraščene, saj jih že dolgo ne uporablja nihče več. Razen kakšnega čudaka vsako leto. Odgovor me je povsem zadovoljil. Zaraščenost v primerjavi z željo priti gor, ddd?
Pa zgolj želja ni bila dovolj. Prvi poskus naslednje jutro se je končal po 2h lomastenja in celih 150 višinskih metrih. Na začetku še kar obetavna potka je postala vedno manj izrazita, dokler se ni končala v gosto zaraščenem žbunju - kombinaciji grmičevja, trnja in podrtih dreves. Drugi dan v območju nekdanje druge poti še en poskus, rezultat ni bil kaj prida boljši. Brez orodja in dolgih hlač pa tole ne bo šlo.
Na poti nazaj naletim v vasi na tri domačine, ki v jutranji vročinici srebajo svojo jutranjo kavico. Prešvicanega in od trnja popraskanega me jasno čudno gledajo. “Čovječe, zar nisi došao na odmor?” je bil prvi stavek našega pogovora. Potem pa zvem, da so poleg kač gor še divji konji, mufloni in mine. Pol sem nehal spraševat, itak je vsak drugače povedal in za moralo to ni bilo najbolje. Sem pa zato po kampu uspel nabrati nekaj orodja, pa tudi dolge hlače so se našle.
Kakorkoli se je (bi) ta zgodba na koncu končala, enega odgovora vseeno nisem dobil. Ali je meni na dopustu "treba" it teč ali ne, še vedno ne znam odgovorit. Očitno sem še vedno premlad, za modrost so potrebna leta 
Dupa Pelješka, zadaj je viden vrh Sv.Ilija. Ena izmed poti naj bi šla naravnost po razu, ena nekje iz desne in ena ne ve se točno kje.
takole nekako je zgledala pot.
žbunje : selfie = 1:0
tole sem uspel najti po kampu
v izogib vročini in za mir doma so bili štarti zgodnji, sončni vzhod visoko nad vasjo.
motorke pa res ni mel noben v kampu
ko se mi je končno uspelo prebiti na greben, so se odprli čudoviti razgledi. V ozadju Hvar in zadaj Biokovo
greben do vrha Sv.Ilija. Kač na srečo nisem srečal, konjev (divjih?) precej.
tik pod vrhov se priključiš markirani poti, ki pripelje iz Orebiča. v ozadju Korčula
Vrh Sv.Ilija, nekoč je tu stal samostan.
pogled nazaj proti izhodišču, spodaj vas Dupa Pelješka, kjer je bil naš kamp. Zadaj masiv Biokova.
pot nazaj je bila mal boljša, ker jo je nekdo mal spucal. ampak, ker trnje hiter raste...
...mejte s seboj dolge hlače, škarje, sekirco in žaka. mislim žago
Dupa Pelješka je na severni strani, markirane poti vodijo iz Juga. Razgled iz vrha je fenomenalen, kdor bo v teh koncih, priporočam obisk.
bravo dalmatinsko zbunje res ni od muh
Eh, moji domači pa trenutno srfajo na južni strani
Pristop z južne strani je vsekakor lažji in romantičen, tudi opcij je precej ... sam fajn je bit zjutraj že v procesu spuščanja, kače prihajajo na plano! Severna stran pa verjetno vseeno zmaga ...totalno nasprotje turistično-kaotične južne...čestitam!