Budilka naju zbudi ob 03.45 zjutraj. Ob 04.30 skozi noč dostopava do stene. Že dan prej sva sklenila, da v bivaku Cozzolino ne bova prespala, temveč kar v avtu.

Začetek pleze je precej neobičajen kot smo vajeni. Najprej moraš premagati strmo rušnato, travnato, pa tudi skalnato glavo, vendar se ni potrebno pretirano basati skozi rušje, ker je požagano. Pot je tako odprta.

Šele više gori potipaš za dobro skalo .

Prvi dan sva ves čas plezala kar v treking copatih, le na dveh do treh mestih sva se preobula v plezalke. To je že eno tako mesto, katerega sva zaradi varnosti raje plezala v plezalkah.

Eden od številnih markantnih stolpov.

Spremljali so naju prečudoviti razgledi. Svet je res lep.

Plezanje poteka večinoma v kompaktni skali sploh v zgornjem delu smeri.

To je pa eden od številnih bivakov. Vsi ležijo na zares lepih mestih. Če plezaš prav jih zgrešiti res ne moreš.

Ti stolpi so visoki, a najin na katerega sva plezala je mnogo višji.

Pod temle balvanom je še en prostorček za možno bivakiranje. Če dobro pogledaš vidiš nekaj modrega - že pripravljene ležalke za utrujene plezalce .

Bliža se noč, midva s Petrom pa ubirava strme stolpe. Z enega sva se morala zaradi globoke škrbine spustiti po vrvi. Sledila sta še dva raztežaja in dosegla sva najin bivak.

Ja, tu sva prespala. Najin prostorček pod zvezdami se je nahajal tik pod vršno glavo v zgornjem delu smeri. Sicer je tole jutranja slika.

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro. S plezo sva pričela nekje ob 7.30. Po napovedi bi moralo biti cel dan sončno, pa žal ni bilo tako.

Ta dan sva sklenila, da bova ves čas plezala v plezalnikih. Velike stope in oprimke so zamenjali majhni. Težavnost stene je bila povsem druga.

Vmes pa so bili tudi lažji deli, vendar je bilo teh bistveno manj kot dan prej.

Še ena slika, kjer sva bivakirala. V bivak sva bila prisiljena tudi zaradi popoldanske nevihte, ki naju je prisilila v mirovanje. Pod Storm shelterjem sva čakala na umiritev razmer, nato pa sva po cca. 1,5 ure nadaljevala s plezanjem.

Tu pa sva bila že oba pokonci. Petra sem priganjal, da čim prej greva naprej, kar se je kasneje izkazalo za zelo pravilno odločitev, kljub vsemu naju je tudi drugi dan pralo.

Tale bivak je sicer predzadnji, više gori nad ključem smeri stoji še eden, čeprav na skici ni bil označen.

Vršna piramida Agnerja.

Res odlični oprimki.

Potem pa se je začelo bolj resno plezanje.

Sledili so raztežaji po večini ocenjeni z oceno V.

Štant pred detajlom smeri.

Helikopter naju je ves čas spremljal in opazoval kako napredujeva. Vsake toliko časa naju je prišel pogledat, če je vse OK. Tudi drugi dan sva ga videla iz doline. Še danes ne vem, ali vozi turiste gledat, kako plezamo ali pa so to neke vrste preventivni kontrolni preleti.

Peter pleza najtežji detajl ocenjen s VI-, sam bi oceno zvišal vsaj na VI.

Fajt do konca . Ker mi je zmanjkalo sistemov, sem moral zadnji klin vpeti kar z matičarko.

Najina plastificirana skica za katero je poskrbel Peter. Zaščitena pred raznimi vremenskimi prilikami.

Še en fotka iz najtežjega cuga. Škoda ker se ne vidi spodnjega dela stene. Razlog je zgornji previs, ki te zelo lepo zaposli .

Tudi ta raztežaj je bil zelo lep, kot se spomnim. Zares lepo plezanje v razkoraku.

Še nekaj plezalnih fotk...

Štant v zgornjem delu smeri. Tu sva priplezala že zelo visoko. Izpostavljenost je bila enormna.

Ura je bila 15.00, ko sva izplezala iz stene. Prej ni šlo, saj sva nekaj časa zopet preždela pod najinim Storm shelterjem. Ko se je nevihta malo umirila sva plezala naprej, pa čeprav mokra.

Bivak Biasin pod Monte Agnerjem. Ker se je zjasnilo, sva se odločila, da sestopiva kar v dolino do koče Scarpa, kjer sva ta dan prespala.

Veličasten pogled iz doline na Monte Agner z lepim piramidastim vrhom.

Še ena veličastna fotka, ko sva plezala na vršnem delu raza.

Pogled navzgor izpred bivaka Biasin.

Izpostavljenost je bila res veličastna.

Monte Agner

Eden lažjih odsekov, zato sem potegnil kar cel raztežaj brez vmesnega varovanja.

Peter me je slikal potem pa sem začel plezati najtežji del smeri. Priznam, malo me je skrbelo, kako bo šlo. Ali bom zmogel prosto? In na koncu sem zmogel prosto. Dal sem vse od sebe.

Tole pa je slikano še od prvega dne. Takole obiraš izpostavljen raz in strme stolpe.

Eden od najlepših raztežajev. Plezanje v kompaktnih, strmih platah.

Tik pred spanjem na najinem skromnem prostorčku pod zvezdami. Bila je lepa, jasna noč. Kako, da ne, če pa je prej nebo umila nevihta.

Raz je bil res oster, kot žaga , pa tudi prepaden na obe strani. Res lepo

V zgornjem delu izpostavljenega raza (2. dan).

Slikano iz koče Scarpa. Res lepa gorska pokrajina. Tisti snežni jezik - od tam sva sestopila. Da sva varno premagala snežne prepreke, sva morala izdelati celo snežno gobo in se spustiti po vrvi.

Med varovanjem Petra v zgornjem delu smeri. Noro lepo.

Prispevek zaključujem s temle besedilom, na podlagi katerega je Peter dobil tako lep navdih za najin pričujoč prispevek. Oba priporočava to zelo lepo smer!