Pa koliko ovinkov je do te Logarske? Dovolj, da dobiva idejo, kako lepo bi bilo, če bi si kdo omislil kakšen courmayeurski predor. To je ena plat zgodbe, ki me v bistvu razjeda v dno duše. Kje je tu avanturizem, če v steno vstopiš iz dnevne sobe in ko je pozabljen bekap polnilec za telefon le korak od prvega ovinka na levo - seveda proti Kamniku. Naj gre vse nekam, če se s plezarije ne vrnem z olajšano dušo in krvavimi prsti! In hvala za ovinke, še kako sem jim hvaležen za čas, v katerem spoznavam sebe in svoje življenje.
Pogovor s soplezalcem - prijateljem in zaupnikom, naju le pripelje v zatrep logarske. Jutranja kava je že daleč, noč pa vse bližje.

Brez prijateljstva in zaupanja se naslednjega dne ne bi navezala - ne bi plezala tiste Direktne v štajerskem koncu. Pogovor, zaupanje, spomini, spoznanje, srečanje, zadovoljstvo, hrepenenje, jeza in veselje - ja, vse to zaradi plezanja v Direktni.

Torej, zakaj imam rad hribe in zakaj se bom še vračal pod stene?

Snega za izvoz.

Ogled naslednje linije ...