ČAO - Visoka bela špica (2257m)

Jakob Kovač | 17.07.2014

Visoka bela špica (2257m) – Severni raz

Po uspešno prestani junijski ''spoznavni turi'' v Ospu (smer Medo) je mentor Miha dobil potrditev, da sva z Anko več kot dovolj dobro pripravljena za nove podvige, in nama prižgal zeleno luč za prvo pravo gorsko avanturo. Zaradi najinih dodiplomskih oz. podiplomskih obveznostih (no, vredu, priznam, predvsem mojih dodiplomskih ...) je izvedba le-te počakala do sredine julija. Najti smo morali le še skupni jezik - kam in kako, in po krajših pogajanjih dosegli kompromis – enodnevni izlet v dolino Bele vode (Riobianco) z naskokom na Visoko belo špico (Cima Alta di Riobianco, 2257m) po Severnem razu.
Iz naše prestolnice smo krenili ob 5.15h, pod steno v višini bivaka (1950m) pa smo si ob 8.45h že nadevali plezalne pasove ter se pripravljali na spopad s Severnim razom. Bralca naj opozorimo, da je uradno predviden čas pristopa 2 uri in 15 minut (višinska razlika cca. 1000m!), zatorej naj tovrstno odpravo načrtuje v skladu s svojo fizično (in psihično?) pripravljenostjo – bivak Gorizia je v zelo zadovoljivem stanju in v neposredni bližini stene!
Pod začetkom smeri nas je dodobra prepihal gorski vetrič in nam tako zadovoljivo osušil poprej prepotene majice. Zaradi zvečanega izgubljanja toplote po konvekcijski poti smo dodali še eno plast obleke, se opremili z vsemi potrebnimi pripomočki ter pričeli plezati. Na čelu je bil seveda Miha, čez nekaj časa sva sledila midva. Na tem mestu gre posebej pohvaliti mentorjeve didaktične odlike, saj je vseskozi poskušal utrjevati kot tudi oplemenititi najino skozi šolsko leto pridobljeno znanje, poseben poudarek je veljal sidriščem – prvega pod steno sva morala narediti sama (seveda se je zapletlo pri zabijanju klinov, a z nekaj Mihove pomoči je le uspelo).
Severni raz ni razočaral. Kot zaprisežen ''4-kar'' sem izjemno užival v mnogoštevilnih, vabljivo štrlečih oprijemkih, na katerih so moje močne mlade roke nadoknadile ves primanjklaj znanja plezalne tehnike. Kljub bojda kompaktni in dokaj nekrušljivi skali pa je prišlo tudi do situacij, ko si obvisel na prstih ene roke in s pravkar novorojenim kamnom v drugi. Potem pa je bilo tu še rivalstvo med nama z Anko. Ker sva plezala oba kot druga naenkrat, je bil potreben nek red. Seveda pa se je hotel vsak izmed naju pokazati Mihu v najboljši luči in kar najhitreje priti do njega ... Šalo na stran - semizdi, da sva lepo in kolegialno sodelovala. Na sidriščih sva rekla kakšno iz najine stroke, v steni pa drug drugega dopolnjevala. Sam sem namreč hitreje napredoval na krušljivih področjih, Anka pa je odvihrala naprej na tehnično zahtevnejših predelih.
Na vrh smo prilezli po slabih 4 urah plezanja. Kaj kmalu smo sestopili (zelo zanimiv sestop z dvakratnim spustom po vrvi), saj so se bližali črni oblaki. Nevihta nas je dobila ravno na snežišču nad bivakom, a zaradi čez leto pridobljenega znanja o gibanju v gorah pozimi kot tudi ekstremnih pogojih smo brez večjih težav v dežju sestopili do bivaka, kjer sem sam pospravil plezalni pas in opremo v nahrbtnik, soplezalca pa na moje takratno začudenje tega nista storila. Verjetno zaradi vsesplošne mokrote. Pozdravili smo še navezo, ki jo je sredi ''naše smeri'' ujel dež in se je morala urgentno spustiti do bivaka (z namenom vnovičnega poskusa po izboljšanju vremena). Nadaljevali smo pot v dolino. Kmalu zatem je spet posijalo sonce, medtem ko je nevihta rohnela naprej v okolici mogočnega Mangarta.
Nekje med tretjo in četrto uro smo dodobra izmučeni prisopihali do avtomobila. Sledilo je še kopanje oziroma namakanje nog v Rabeljskem jezeru (Lago del Predil), nakupovanje v Trbižu ter postanek na pijači v Hramu pri Aljažu. Domov smo se vrnili utrujeni, a vseeno dobro razpoloženi in zadovoljni. Tečajnika sva bila pohvaljena s strani mentorja, ki se je za nagrado v pričo naju že kar spogledoval z morebitno novo skupno turo. Na to sva ponosna!

Jakob Kovač