Plezanje v Staničevem vrhu
V soboto sva se odpravila plezat v Staničev vrh, ki naj bi nudil obilo plezalskih užitkov v super skali. In res je bilo tako. Vremenska napoved je bila dokaj obetavna, popoldne je sicer obstajala možnost neviht, tako da sva se odpravila kar zgodaj in upala na vsaj dve smerci. No, na koncu sva splezala tri. Tečajniski raz za ogrevanje, nato smer Labrador (obe nenavrtani) in za piko na i še navrtano smer Mrzlo postaja, ki sva jo "ponesreči" skombinirala s smerjo Šepetanje (VI-)...Komaj čakam, da grem še enkrat tja, da razjasnim ta misterij . Dostop je kar dolg, vendar nama je hitro minil, saj nisva točno vedela, kako sploh izgleda Staničev vrh, kako daleč v Repov kot morava iti in kje točno iti "desno po stezici preko potoka", "ko se pot približa tolmunom".…Pot se namreč nekajkrat približa tolmunom…Brala sva nekaj opisov in ne bi bila prva, ki bi zgrešila. Sva pa "vdela" iz prve
. Greš torej skoraj do konca Repovega kota: prideš že ven iz gozda, v desno prečiš melišče, ki je sedaj še snežišče (na desni je slap, nad njim vidna pot), spet po stezici v gozd, da prideš nad slap in zelo blizu tolmunov. Malce naprej se pot odcepi desno proti potoku, tega prečiš in slediš potki, ki sledi najbolj desni grapi (malce poplezavanja). Ko prideš po grapi na sedlo, se navzdol odcepi že dobro uhojena pot na južno stran Staničevega vrha (na levo pa gre pot na Staničev vrh). Potem si pa tam in samo še uživaš v plezanju v odlični platasto-žlebičasto-škrapljasti skali in v ogledu Kovačnice, kjer se čudiš dejstvu, da je Staničev vrh votel: vstopiš z južne strani in izstopiš na severni, kjer se ti odpre pogled na Planjavo. Čudovito! Omenil bi še sestop z vrha Staniča: le-ta ni preprost in naslednjič bom raje izbral spust po vrvi po smeri Košček neba. Super je bilo.