Blaž, Peter, Jure in jaz smo šli v soboto plezat v Križevnik. Peter in Jure sta plezala Ruško smer, midva z Blažem pa Resnikovo smer. Dostop do stene je naporen in zelo strm, sploh na začetku, ko moraš premagati strm gozd. Pot pa ni povsod povsem uhojena, zato res »grizeš« strmino. Višje gori, ko se strmina ulekne in zreš v predostenje Križevnika pa je zelo lep ambient. Ko sem steno Križevnika uzrl prvič, nisem dobil občutka, da gre za monoliten zid in se tudi nisem zmotil. Skala ni ravno pakleniška kot lahko prebereš v Miheliču, je pa solidna, vsaj tako lahko trdim za Resnikovo smer. Po prvih metrih plezarije, sem bil vesel, da sem v navezi z Blažem, ker smer res ni lahka oz. so težave konstantne. Smer sem plezal večinoma kot drugi, saj sem si med smerjo poškodoval še mezinec na roki, zato mi plezanje v soboto ni bilo ravno nek užitek. Pa tudi sicer mi je bila smer kar pretežka, še posebej najtežji detajl, ki je res težak. Sem pa sklenil, da ko bom v boljši formi, se bom v smer spravil še enkrat. Sicer smer ni povsem opremljena. Zelo prav pridejo metulji vseh velikosti. Najlepši raztežaj je navpična zajeda (V, VI), ki nudi res lepo prosto plezanje v kompaktni skali, sva se oba strinjala z Blažem. Po pripovedovanju sosednje črnuške naveze, tudi Ruška smer ni bila ravno lahek zalogaj. Ampak o tem naj povesta sama.

Ojstrica

Lep pogled iz naravnega bivaka

v bivaku

Velikanski klini, kakšnega tudi srečaš v steni.

Bivak

Pod steno

Peter in Jure

Blaž

V bivaku

Najlepši del Resnikove smeri

Strma, navpična zajeda

Pri ogromni luski

Na vrhu rušnatega Križevnika