ČAO - Ko dve primorki na rajžo gresta (Kačja koža)

Tanja Metličar | 16.06.2014

Ko dve primorki na rajžo gresta (Kačja koža)

Že nekaj časa je se je počasi, a vztrajno kuhala najina naveza. Od dveh Primork se skoraj da že pričakuje, da kaj skupaj ustvarita. »Ma bomo poleti šle kej skupi splezat« je na umetni stenci, še ne vem koliko mesecev nazaj, zvenelo zelo neobvezujoče, ampak v meni se je začela oblikovati zelo konkretna želja, da si želim plezati s punco. Ker je to nekako drugače. Girl power in podobna jajca. Kdo sploh potrebuje tipe, meni se zdi, da zmoremo tudi same. Potem je sledila moja kalvarija, ko sem bila dejansko prepričana, da lahko na vse skupaj kar pozabim – poletja zame v steni očitno ne bo. Medtem je Tanja pridno trenirala, šla v Paklo, zmagala v Retovju, …. Ampak je tudi moja volja vztajno pridobivala na moči, in nebo se je začelo počasi jasniti. S Tanjo sva se odločili, da če ne morem frikat, lahko grem pa kaj lažjega…mislim, j*ebe* frikanje, mene zanima nekaj drugega.

Celo noč nisem spala, najbrž so me podzavestno preganjale misli, če sem sploh pripravljena, saj že 4,5 mesecev nisem sploh plezala… Dostop je lahek, od cerkvice Sv. Miklava greš levo in pri balvanu po potki do vstopa smer. Med vsem bojem s šavjem in džunglo so se našli odseki lepe bele skale, v katerih sva s Tanjo neizmerno uživali. Plezali sva izmenično, s tem da Pupa je šla naprej ta težja raztežaja (lepe plate s šalcami), pač nisem še ready za to, je pa zato bil moj lep beli raz. Na sredi smeri je 10-minutna šetnja, na koncu smeri pa sva izstopili po gozdnati grapi, kjer mislim, da sva nabrali dovolj zemlje za cel balkon.

Prsti so boleli, švic je tekel, primorska energija pa tudi. Po 350 metrih sva se Tanji strinjali, da sva za prvo dolgo smer izbrali nu'mlčk predolgo smerco, ampak sva jo sfolgali, zmagali, in z objemom zapečatili najino navezo. In obe si želiva še .