Šrauf je nekoč dejal: »Fantje, važne so zgodbe!«. In res, tale Simfonija je bila ena sama velika zgodba, prvinska dogodivščina. Sicer sva to s Petrom po tihem pričakovala, saj sva že letos tod bila, zato sva vedela za kakšen tip zahtevne plezarije pravzaprav gre in kaj naju čaka. Kljub temu, da je smer speljana kot je le mogoče prek naravnih prehodov, je zelo zahtevna in dolga. Pogosto imaš opravka s krušljivo kamenino, tudi naloženimi in majavimi bloki, ki samo čakajo, da zgrmijo v dolino. Ne manjka pa tudi črvste skale in mrtvih razpok, zato imaš nemalokrat težave z nameščanjem varovanja in/ali izdelavo sidrišč. Težave so konstantne, najtežji deli pa so skoncentrirani v zgornjem delu, ko je tvoja psiha že načeta, telo pa utrujeno. Na veliki gredini, nekje na sredini stene te v nadaljevanju čaka najprej dolga, nerodna prečnica v desno, sledi krušljiva, strma, nevarna in zato težka zajeda, ocena V+ (štantaj skrajno desno, da si varen pred padajočimi projektili), sledi zopet strma, poševna in težka prečnica (VI ali A0) v levo, kjer naletiš na udobno varovališče. Od tod zopet sledi še ena, nič manj lažja poševna prečnica v levo navzgor. V težkih delih sva si pomagala kar s tehniko in tako na varen način premagala najtežja, pogostokrat tudi krušljiva mesta. In v čem je potem sploh čar te stene? Stena in ambient sta naravnost veličastna, narava tod pa povsem divja. Gneče tu res ni! Redko kdaj boš naletel še na kako plezalsko navezo. Ja, te pečke so res nekaj posebnega, sploh pa Strevčova, ki ima med pečmi gotovo najlepšo in najvišjo steno. Od daleč je videti stena kar grozljiva in nepristopna, od blizu pa je vseeno nekoliko bolj prijazna. No, in če se vrnem nekoliko nazaj...vse te številne težave so naju s Petrom precej upočasnile in tako se je dan prevesil v noč, torej v času, ko sva premagala vse najtežje dele in izstopila iz najbolj strme stene. V soju čelnih svetilk sva naredila še tri do štiri raztežaje v lažjem terenu in srečno izplezala iz stene, zelo utrujena vendar zadovoljna, da sva le uspela. Pri cerkvici oz. Sv. Duhu sva se napojila z vodo, nato pa sva po srečnem naključju srečala domačina, ki naju je zapeljal nazaj do avta. Midva pa sva ga zato častila z dvema vrčema piva. Smer je prvi plezal Franček Knez, 6.1.1979, ki je smer nekoliko kasneje tudi kot prvi prosto ponovil, in sicer leta 1984.

Za srečo

Stena Ojstrice je že skoraj suha, le snega pod njo je še precej.

Danilo Patarčič, 09.06.2014, 20:54
Čestitke za letošnji najtežji alpinistični vzpon, Frančkove smeri ponavljajo le redki alpinisti.

Miha Šercer, 10.06.2014, 12:56
Bravo fanta!