Zadnjič sem se v dolino Petra Klepca pred petindvajsetimi leti pripeljal s kolesom. Muharit. Ampak Loška stena nekako ni našla prostora v moji podzavesti. Ta vikend, pa mi je bilo skupaj z Jurijem dano tisto, kar ves čas iščem - pristno divjino in avanturo. In Loška stena je vse to.
Kot dva klepca s ceste, ki pelje v Osilnico, kjer živi dobra duša Simon Kovač, strmiva v impozantno silhueto Loške stene, katere život prebujajo zgodnji jutranji žarki. Ne boste verjeli - nobenega navala, letos verjetno prva bova v steni, lahko tudi, da zadnja. Prav tako skope so informacije o plezanju smeri, kar ti na nek način da vedeti, da so smeri le malokrat ponovljene - in to drži kot zarjaveli klini.
Nič - greva v južni raz. Nora linija. In že stojiva pod steno, kjer je v turških časih Peter Klepec dobil moč, ki jo bova midva še kako potrebovala.
Zdej smo bivši tečajniki že take face, da žrebamo kdo gre naprej. Prvi cug pade na Jurija, kar me nekako prepriča, da bi moral pokasirat vse A cuge - pa se izkaže, da bo prvi A1 vseeno moj. Kmalu se zavedava, da je pred nama resno plezanje, torej tisto po kar sva prišla v te konce. In najslajše pride na koncu.
Po zarjavelih klinih, je Jurij po dobrih treh urah uspel prelisičiti zadnji A2 raztežaj. Bliža se nevihta, tako da po opičje potegnem enajst sistemov, popucam kar se popucati da - in po enajstih urah končno stojiva na vrhu raza.

Selfy fotka in sestop, ki je pa zgodba zase. Kot ubit, a srečen, ob dveh zjutraj obrnem ključ od vrat stanovanja. Kakšen dan!

Stanka Jelenc, 13.05.2014, 07:48
Če bi banke tako dobro funkcionirale, kot naš "bančni sektor"....
Bravo fanta, čudovita pripoved za zaspano, torkovo jutro!

Vili Pepel, 13.05.2014, 10:50
Čestitam. Enkrat v prihodnosti bi tudi jaz to splezal... sem jo že gledal in vas spraševal, če je kdo to že plezal pa nisem dobil kakih informacij...Super bosta poročala:-)