Pa sva šla pogledat, tudi midva z Jurijem. Počasi sem imel dosti čakanja na razmere, ki jih letos pač ni. V bistvu je vse skupaj še mnogo bolj zanimivo, saj veš, da je ob taki vremenski napovedi le malo možnosti, da se na koncu izide vse tako, kot se pač mora. Dostop do vznožja južnega raza Turske gore je bil danes, vse prej kot enostaven. Žled tudi v tem delu naših preljubih Kamniških ni prizanesel. Prava katastrofa. Dežuje, na čistini Žmavčarjev pa sneži. Z Jurijem sva si enotna - pogledava se - ja, sva edina in osamljena norca teh planin.
Kmalu sva na vstopu smeri. Od napornega gaženja v strminah Žmavčarjev Jurija pestijo krči, mene pa neki zvija v želodcu. "Počijva malo, boš eno tablico?" "Bom. Hvala!" Lepo se vije najina smer, krasna linija, ki pa se izgublja v gosti megli. Sneži. Občasno močan veter, pa nama enkrat pomaga, drugič onemogoča napredovanje. V upanju, da se bo le razkadilo, se razmere proti osrednjemu delu smeri vidno poslabšajo. Obrneva. Pik za pik, korak za korak. V dolini dežuje.

Ker sva šla pogledat, sva obrnila - če ne bi šla pogledat, bi blo pa naslednjič še slabše. Za Jurija gre menda v tretje rado.