Menda je Comici-Dimai najbolj oblegana smer v Cinah, vsaj tako vodniček: "gužva na štantih, nur mit sehr viel humor durchzuhalten". Pa smo bli zgodnji. Tko odkrito sem pričakoval eno navezo, ki je spala na prvem štantu, tri na vstopu, pol nas, pol pa še pet za nami.

Okoli ovinka jih zagledaš. Malo, Veliko in Zadnjo. Zdaj a so lepe al ne, odvisn. Če si zobar, so ti mogoče grde, kdo bi vedu. Strme pa so, pa mal šekaste tud...

Nekaj navez je odvilo drugam in tako se prvi znajdemo pod našo smerjo. Zgleda lepo, sam kaj pa so tili črni fleki??? No morda je bil to razlog, da ni bilo nobenga…

Alenka na prvem štantu, tle ji je šlo še na smeh.

Prva sedmica. In prvi prusik. Nisem ga prijel. Zato pa vse naslednje v tem cugu. Kok je bilo (pre)težko niti ne znam povedat. Luka je za prve dva cuga rabil neskočno doooolg, ker je kljub totalni mokroti hotu friknt. In ko vidiš nekoga, ki zleze 8a kok se matra pol ti mal dol pade, če veš, da splezaš natanko 7 ocen manj od njega. Čeprav škoda, da tko razmišljam, lahko bi recimo presenetu in bi pol pisal: "6b plezalec izkoristil neugodne razmere in ugnal 8a plezalca na spolzkem terenu..."

Tako pa sva se bolj prepustila "visečim usodam" v obliki vseh mogočih tehničnih pomagal, ki so visele z neba. In teh je precej.

Frajer, kaj bi šele blo če bi bilo suho!!! Ampak je pa trajaaaaaaallll. Če ne bi bili v troje bi me pobral. In če bi bilo vedno tko, grem takoj med planince.

smer najde čudovite prehode

ker pa gre večinoma po zajedah, so bile vse mokre. Alenki je počasi zmanjkovalo volje do tega početja in tako se je bližal ključ smeri in mojih pet minut!

Alenka je rekla, da bi šla dol. V Lukatovih očeh pa neskočna želja za gor. "Kaj pa ti misliš, Miha? A gremo gor al dol? Ti povej…" Res, pravga sta našla za tako odločitev. Pa sem tkole razmišljal: Po svoje je bilo tole brez veze, verjetno drugače lepa smer je postala za Luka mejna, za naju pa čist pretežka. Ampak tuki pa verjetn ne bom nikol več, razen če se mi življenje postavi na glavo - na glavo. Mal verjetn. Kako torej obema ustrežt. Klasika, tko da se za nič zares ne odločiš, zmediiraš in tvegaš, da pokariraš hudo voljo enega ali obeh: "Tkole bomo nardil. Ti Alenka se boš tjale usedla in pojedla sendvič, ti Luka imaš pa še en cug in če ne bo suh in če ti ne boš hiter, gremo dol!" Vse za mir v družini!

Glede na nasmehe, sta bila z odločitvijo očitno zadovoljna. Verjetn je sendvič tu že deloval in pot navzgor morda odprta...

Na neko čudno srečo, je bil naslednji raztežaj edini od vseh sedmic suh. In Luka precej hitrejši. Bo pa pozoren bralec v levem delu stene opazil dve pikici, Nino in PJ. Uf, še dobr da grem s PJ kvečjemu na pijačo. Da bi me slučajno tjale zvabu "saj če 6b zlezež bo dost, parkrat se boš potegnu pa bo" Izbrala sta si smer Hasse Brandler, ocene meni neke ZF, za katero pa točno vem kaj piše v ta rdečem nemškem dolimitskem vodinčku.

"ein abstieg nur durch abklettern möglich" . Eine Rettungsaktion kann nur von unten erfolgen". Oz. po domače, če na sredi ugotoviš, da ne moreš naprej, si v rit.

Potem je bila vmes ena lepa VI+, ki sva jo oba z Alenko zmogla.

Višinski nosač. So pa potem že precej v dopoldnevu prišle za nami še tri naveze v stilu: "fast and light and sleep longer"

Pa ena super lepa mokra k svina sedmica. Najprej gor po poki pol pa zaviješ v skalo privlačne črne barve na desni. Tukaj je bilo pa za povrh za Luka še precej delikatno, tko da je kar trajal. Ne spomnim se točno vsebine najinega pogovora, ampak odlično okolje in situacija za teme o smislu življenja.

Pogled na vstop. Tukaj si za razliko od naših smeri še najbolj varen, če si spodaj tik ob steni.

Zgleda pa tale Hasse Brandler precej dolgočasna smer. Ista od spodaj do zgoraj. Nobenega kamina. Nobenega preduha. Skoz naravnost, še naklonina je skoz ista... Pa še suha!

Naša je v tem pogledu precej bolj "klasična" glede prehodov in res vso spoštovanje do prvopristopnikov, carji so bili!

Visim. Ugotovil sem, da mi najbolj paše tehnika trojnega prepenjanja kompletov.

Počivam po visenju.

Vlečem. Na koncu sem mel občutek, da mi gre tehnika že kar dobro od rok, tko da za Nose mogoče vseen nisem tko napačen?

PJ v VIII, mislim da vse na frej. Svaka čast, kapo dol! Pa Nini seveda tudi!

Luka v zadnji VII, vse je šlo prosto! Nicht schlecht, nicht schleht!

In potem piše, da je težav konec, po osmih raztežajih prvič v steni mal zadihaš, se razgledaš naokoli, Luka je bil utrujen in vesel in do vrha naj bi bilo še nekaj lepih IV-V, ki naj bi jih napeljal jaz, da se še jaz mal naplezam.

Gulb... "Pa saj se hecajo, pa saj ne gre po tej poki?" Ja pa gre...

Tečajniki&pripravniki, saj poznate tisto: "Če se ne boš učil, boš cel življenje ceste pometal!!!" Zato dragi moji: učte se, trenirajte, frikajte, da boste čim več zlezl in slava bo vaša. Drgač boste zmer takele fasal, spomnil se vas bodo pa po: "Ampak saj v šodru je bil pa kar dober, a ne?"

Moj X-TEX je ravno zmogu ta naliv.

Ko se po slikoviti prečki vrneš "med žive" je življenje spet v barvah.

Dan je šel že v pozno popoldne, par cugov je bilo še do vrha in šel dolg sestop, par cugov nižje pa še ena naveza v sosednji smeri. Lepo je videt druge, k so v večji godlji, to je zmer dober za psiho.

Očitno nam bo ratal (da bodo le kamni na policah pri miru!).

Vrh smeri, Alenka na koncu vseeno zelo zadovljna. Škoda, da ni bilo suho, glede na njeno formo in dejstvo, da je čez dva dni eno drugo VII zlezla prosto, bi morda tudi to.

Moj teren.

Ni njegov teren. Tole mora še mal vadit.

Sestop je svoj vzpon. So bile že vse pizzerije zaprte, ko smo bili v dolini. Ampak Cortina je pelz mantel revir, ti gredo že ob devetih spat. Hvala obema za nepozaben dan in doživetje!