Stador
Končno je prišel vikend, ko sva imela čas, napovedano je bilo lepo sončno vreme in obisk težko pričakovanega Bovca oz. Trente se je uresničil. Ti čudoviti koščki Slovenije so res nekaj posebnega...V petek takoj po službi sva oddrvela proti Trenti, kjer pa so bili kampi kar precej zasedeni. Svoj prostor pod soncem sva si nato našla v prijetnem kampu Triglav. Zgradila sva si »hišico«, skuhala večerjo in naštudirala smeri v Stadorju, v katere sva se podala naslednje jutro...še sreča da zakonca Relja vse to navrtata, prav rada bi jih tudi osebno spoznala Verjetno niti ni potrebno posebej poudarjati, da sva bila oba dneva v smeri sama...Bil je res lep vikend, ki naju je napolnil z novo energijo...je pa prehitro minil...
Več o smereh v Stadorju

Prva smerca, ki sva jo napadla, okusila skalo in se z njo spoznala, je bila Perunika... že takoj na začetku sem vriskala, ker je skala res super – platke, škraplje, oprimkov sicer bolj malo, ampak meni to ustreza Druga smerca, ki sva jo napadla je bila Timijan in res je dišalo po njem
mmm... Matjaž je bil tak gentelman, da mi je prepustil najlepšo platko v smeri in v kateri sem vriskala od veselja

Plezala sva cug-cug, se »vežbala« v orientaciji, ki sicer ni bila zahtevna, vadila izmenično vpenjanje štrika...

...in na koncu sva vedno abzajlala... ker druge variante sestopa tako ali tako nisva imela...ja, abzajli so bili naporni, ker je bilo treba v prečko, pa še en kup pokic in rastlinc je bilo na poti, tako da res ves čas nisi vedel, kam se bo štrik zapletel. Ampak...pri prvem abzajlu je bilo še mal štrikanja, potem je šlo z vsakim bolje...no, ko sva že tretjič delala isti abzajl, res ni bilo več težav

In na vrhu... vsakič znova čudoviti pogledi na Sočo in okoliške vrhove, ki se jih res ne moreš nagledati.