Dolgo časa sem poslušal zgodbice o popoldanski plezalni pravljici Nad Šitom glava. Pa bi verjetno še kar nekaj časa, če me tistega popoldneva tja ne bi spravil Jure, Likarjev Jure. In sva šla. S Subarujem.
Glasna kot dve molzni kravi, se zlagoma čez ruševje in zaprešeno pot do sedelca, prebijeva pod veličino severnega predela stene. Pod steno še vedno sneg, robna zev, pa s svojo ostrino in globino, neugodna in hladna.
O smeri? Psihično lepa.
Zadnje raztežaje v želji po podiranju časovnih rekordov in dejstva, da imava doma oba zelo hudi ženi, preplezava dobesedno po luftu.

"Koliko kažejo cagri Péko?" Jure zvedavo vpraša že tretjič. "Madonca, Maddona, za mal sva zgrešila ...!" ... pospraviva robo in nazaj proti Vršiču.

Ni minilo par lepih dnih, ko sem jo dobil – zaušnico, pa ne od žene. Tako danes raje plezam antipsihozne grde smeri, pa tudi čas ni več moj gospodar. Tako si včasih celo privoščim dodatno zvezdno nebo pod voljno steno.

In ja Srečko, vrnem se na kraj zločina. Kmalu. In sem se, samo Srečkota ni bilo.