Moja Stena
Srečali smo ga - tistega, ki je pred davnimi leti, v hrepenenju, da odkrije skrivnosti Stene - sedel pod njo in sanjal svojo zgodbo. Zgodba je postala resničnost in delil jo je z nami pod večerno galerijo zvezd. Tako nepričakovano. Tako iz srca.
»Stena pravijo, te sprejme kot ljubica v svoja nedrja. Če si ji všeč in jo spoštuješ. Zahteva moč in vzdržljivost. Hkrati je v romantični večerni svetlobi in ob hladnem pivu na Aljaževem domu, žareča in nasmejana ob pripovedovanju zgodbic. Navdušena nad vsakim trenutkom in pozornostjo, ki ji jo podari - plezalec.
Večer in dobra družba. V gozdu srečamo srno. Stoji in nas gleda s temnimi očmi, ki se svetijo kot diamanti. Pogled je globok, rahlo začuden, kot bi hotela reči »Wtf'R U doing here? Ampak … želja je prevelika in vsi pomisleki izpuhtijo. Piha veter in zvezde se kot majhne lučke prižigajo na nebu. Kot duše, ki ne spijo.
Noč je kratka, prežeta s čustvi, spoštovanjem in pomanjkanjem spanja.
Jutro ... kakšna slika! Stena se - kot ljubica v beli postelji - dviguje nad gozdom in s šepetom vabi. Zame je trenutno presežek v osvajanju kamnitih lepotic. Predigra se začne že ob vznožju – Skalaška smer z Ladjo, do točke, kjer ni več vrnitve. Sonce. Obsijana in voljna. Previs ... klin ... štrik ... nežno, pa vendar odločno in strastno. In se predaja ... Napor je užitek in poezija. Pogled na Ladjo, dolino ... in ostale triglavske prepade.
Lepo je ...
Čakamo. Nismo sami. Počivam in čutim ... ni daleč ... srce bije ... objem Stene ... topla je in voljna ... Čustven cocktail-Mix.
Dovolj emocij, samo razum in fokus do roba. Adrenalin raste ... vrhunec se bliža ... še malo ... »Yeah!« ... vzela in sprejela. Srečna in zadovoljna. Moj nasmeh in ena misel - rada me ima ...
Mamljivi cilji so navdih iz katerega črpamo moč in pogum – da ostanemo na poti, tudi, če je težka. Praznih rok ostane prazna duša, v tistih drugih pa zadovoljstvo in trenutek, ki ostane za večno. Trenutek, ki te popelje čez nova hrepenenja. Ocena smeri ni važna, utoni v pozabo. Važen je spomin na lepo preživet konec tedna. S hladnim pivom in čudovito ljubico - Steno. Pa srečno fantje!«
Počasi zdrsnem v spanec. Z njegovimi besedami in z njenim obrisom v očeh. Moja prva – Stena. Želim si, da se snideva spet in spet. Željna in voljna dotikov. V različnih smereh. Nedolžno je samo prvič, naslednjič bo nova zgodba.
Stena pravijo, te sprejme kot ljubica v svoja nedrja.
Pogled je globok.
In obsijan s soncem.
Misli tavajo daleč tja, da se umirijo.
Dotiki stene.
Proti soncu, proti miru.
Vrata se prebujajo, sence se skrivajo.
Pred rampo lagodja.
Medtem ko eni počivamo, drugi delajo 
Obsijana in voljna.
Blessed.
Napor je užitek in poezija.
Proti Ladji pleza in pušča sledi.
Pogled.
V triglavske prepade uhaja mi pogled.
Nenaspan.
Ladja.
... vzela in sprejela.
Željan in voljan - malce utrujen, a srečen.
Lepo napisano...