Visoka bela špica ali Gajski is back!
Ko me je poklical Gajski, da bi šel po dolgem premoru spet plezat in če bi šel z njim kaj lažjega, sem bil prav počaščen, da je za svoj comeback poklical prav mene (no, mogoče je pa že klical koga drugega prej, pa ni imel časa) 
Predlagal sem Visoko belo špico v Belih vodah - smer je lahka, skala je odlična in jaz sem jo že plezal z Jemčkom. To je bila moja prva tura v hribih in do takrat me plezanje sploh ni zanimalo, nisem videl pointa. Po tej turi pa se je pri meni vse spremenilo, plezanje me je začelo veseliti in kar naenkrat sem dopust začel porabljati za kako plezarijo. No in takrat sem tudi sklenil, da sem enkrat peljem Lucio, da greva že en dan prej, prespiva v bivaku in naslednje jutro lepo v miru začneva plezat. Zdaj, ko je poškodovana, ni mogla z nami v steno, sem jo pa vseeno nagovoril, da gre s Trisom z nami do bivaka, skupaj prespimo, medtem ko mi plezamo, pa se lahko kopa v Rabeljskem jezeru. In smo šli. Po poti smo pobrali pa še Jonasa, ki je dopolnil našo navezo.
Ker je v Belih vodah zvečer še deževalo, smo šli na pot bolj pozno in do bivaka prispeli ob enih ponoči. V bivaku so blazine in deke, spalke in podloge niti ne rabiš (če seveda dobiš prostor v bivaku). Od tam je dostopa do stene kakih 5 min. Pravi luksuz! Budilke smo nastavili za ob 5h zjutraj, ker pa je izgledalo bolj turobno vreme, smo mirno začorili še eno uro, dokler se ni pokazal sonček.
Tris: "A tle gor da greste??"
Lucia in Tris sta ostala še malo pri bivaku in Lucia je odspala še par črtic, medtem, ko smo mi plezali
Pred vstopom smo v sneg skrili še dve pivi.
Štanti so navrtani, svedrovci pa izgledajo čisto novi. Tega se od prvega plezanja pred 2 letoma ne spomnim. Miha, a je bilo že takrat navrtano??
Tris pred bivakom. Vsakič ko sem se zadrl "Podri!" ali "Varujem", je Tris daleč spodaj začel lajati na moj odmev. Imel sem takorekoč svojega grupija, ki je navijal zame, medtem, ko sem plezal.
Skala je razen v prvem cugu kompaktna, v smeri pa je veliko klinov in če jih najdeš, praktično ni potrebno zabijati svojih, najti pa je možno tudi precej skalnih ušes.
Najtežji del smeri pa začuda sploh ni zabit, v njem ni niti enega klina. Prav pridejo frendi.
Razgledi so dih jemajoči.
Ne vem, kdo koga oponaša.
Kanin.
Obvezen manever na vrhu smeri.
Slikali so nas freeapprovedovci. Na vstopu v smer smo za par minut prehiteli dve navezi. Ja, bivak je res luksuz!
Po dolgem sestopu pa še kopanje v Rabeljskem jezeru. Meni je bila voda premrzla, Lucie in Jonasa pa to sploh ni motilo. Tris je pa itak vodni pes.