Monte Rosa
Cela avantura se je začela na Dolgem mostu v petek popoldne, ko je tja prva prišla Miša. Sonce je pripekalo, Miša pa je s smučmi, pancarji, cepinom in derezami čakala zraven avtobusne postaje, da jo poberemo in se delala, da ne opazi ljudi, ki so čakali na bus in buljili vanjo. Kot da je biti s smučkami na vroč poleten dan nekaj čisto normalnega.
No, pravzaprav se je vse začelo že 2 meseca prej, ko smo pri Dolfetu v Dovjah po koncu turne smuke vsi navdušeni ob pivu delali nove načrte. In tako je nekako padla ideja, da bi šli na Monte Roso. Pri Dolfetu se vedno rodijo dobre ideje.
Žičnica do zgornje postaje začne obratovati 22. junija in mi smo izkoristili prvo žogo. V petek po službi smo šli pot "španec", oba Tavčarjeva, Sabina in Miha Švercer. Će bo vse po sreči že v nedeljo doma.
V petek popoldne na Dolgem mostu nalagamo stvari v kombi. Najeli smo kombi za 40€ na dan, ceneje, kot da bi šli z dvema avtoma.
Sabina je naredila en cel lonec kuskusa z zelenjavo za po poti. Ja, tudi ostali smo se tako razveselili, ko je Sabina dvignila pokrovko.
Ob 1h smo ob cesti postavili šotore malo pred Alagno. Še pred alarmom pa nas je zbudil ... dež! Na hitro smo pospravili šotore, se zbasali v kombi in odpeljali proti gondoli. Kaj pa naj, saj mogoče bo pa zgoraj boljše...
Zrihtali smo se v WCju na spodnji postaji gondole. Zunaj lije.
Še zmeraj dež...
Na nas je kapljalo tudi v gondoli. Izgleda, da ni narejena za dež.
Ena za na ovitek kakega CDja.
Zgoraj pa nas je pričakalo SONCE! Ruzake na rame, smučke na noge in na pot. Mi balkanci peš...
... drugi pa s helikopterjem.
Od postaje pot preči na levo proti prvi koči.
Mestoma je bilo treba sneti smučke
Prečka je bila ocenjena z 6c. 
Pod kočo Gniffeti se je vreme spet poslabšalo in spustila se je megla.
Vseeno smo se odločili, da gremo vsaj 300m višje, da se aklimatiziramo za naslednji dan, če se pa vreme izboljša, pa probamo iti na Vincentpiramide, 4215m, najbližji vrh od koče. Naredili smo dve ledeniški navezi in začeli gaziti v belino, vsaj špura je bila že narejena.
In po parih minutah se je megla naenkrat dvignila in odkrila pogled na ledenik pod Lsykamom. Spet sreča z vremenom!
Mimo serakov proti Vincentpiramide.
Višina se kar pozna, ko korak za korakom sopeš proti 4000m. Gledaš v tla, dihaš in si ne upaš pogledati proti vrhu, ki je še zelo daleč.
Luknja brez dna...
Na grebenu pod Vincentpiramide preidemo na himalajsko tehniko: 4-5 korakov in pavza
Prva naveza je že na vrhu, druga pa tik pod njim.
KONČNO!
Veselje je bilo nepopisno!
Po tem skakanju sem komaj prišel spet do sape
Smuka po putrčku pa vrhunska!
Sabina in Tina se strinjata!
Ta leva špura je od Matjaža. Jaz sem jo potem uničil
Iz WCja na koči je res lep razgleda na ledenik Lys. Ves podrt, špaltnast, razpokan.
Za nedeljo je bilo napovedano lepo vreme tam do ene 14h. OK, bomo res zgodnji in se zmenimo, da se zbudimo ob 3:45, ko bodo še vsi spali in nam ne bo treba čakati v vrsti za zajtrk. Ko nas zbudi alarm, odprem vrata in na hodniku vse polno ljudi v polni opremi, z že nadetimi pasovi. Buh...
Zunaj pa nas je pričakal magičen razgled na dolino, ki ga je obsijala polna luna.
Če se ne bi mudilo na pot, bi lahk tam sedel 1h uro in občudoval sončni vzhod. Ampak plan je bil iti na vrh Signalkuppe, kjer stoji najvišja koča v Evropi na 4,554 m. Matjaža in Sabino je zdelala višina in sta ostala v koči, ostali pa smo šli proti vrhu. Onadva sta imela čisto svojo avanturo.
Sončni vzhod je bil fenomenalen. Nam pa je šlo kar dobro in smo bili hitro na Colu Lys na 4000m.
Razgled za posrat!
Kam iti, ko te na prostranem ledeniku prime?
Mogočni greben Lyskama.
Dva sta na grebenu in plezata na vrh. Mogoče pa ju sami tišči na WC in iščeta kje bi se lahko skrila?
Seraki pod Signalkuppe.
Priložnost za fotosession.
miša vs ledenik.
Tini je fajn!
Potem se pa odpre pogled na vrh. Signalkuppe je na desni, levo od njega pa Zumsteinspitze. Punci sta šli na Signalkuppe, midva z Mihatom pa prej še na Zumsteinspitze.
Na vrh Zumsteinspitze se je bilo treba pomujati čez kratek a malce siten grebenček.
Levo spredaj Durfurspitze, najvišji vrh Monte Rose, za njim pa le malo nižji Nordend.
Z vrha Zumsteinspitze se lepo vidi koča na Signalkuppe. Miša in Tina sta že na vrhu. V bistvu je bila Miša na vrhu 2x, v drugo je po mojem postavila še hitrostni rekord. Ko je šla dol, sem si jaz ravno obuval pancarje. Spodaj pa je ugotovila, da je na vrhu izgubila nov telefon. In ko sem prišel s smučmi iz koče, je bila Miša že na vrhu. Šprint se je izplačal, telefon je bil še vedno tam
Najtežje je za nami, zdaj pa samo še smučanje navzdol po prostranstvih ledenika. Zgoraj trdo, malce nižje pa odličen putrček, fenomenalna smuka, ki kar traja in traja.
Ob 14h se je vreme kot napovedano začelo slabšati, teh 6 pa je ravno začelo z vzponom na Lyskam.
Na koči Gniffeti smo pobrali še opremo, ki smo jo pustili in se podvizali proti gondoli. Našli smo en lepo grapo, ki nas je pripeljala direktno do gondole.
Sabina in Matjaž pa sta imela svojo avanturo. Medtem, ko smo mi gazili proti vrhu, sta se onadva spustila proti gondoli...
... in odkrila eno fino grapo
Sabina zavija.
Čudovita dolina. Edino, ni bila prava. Potem sta imela celo sago z žičničarji, ki so hoteli, da kupita že eno karto ampak najboljše, da povesta sama
Ledeniško jezerce pod Monte Roso.
Pot nazaj je bila dolga, mi smo bili pa utrujeni. V kombiju je na poti nazaj dišalo po vijolicah in sivki.
Bravo vajski. Vreme spremlja pogumne!