Oberlercherspitze in Koelnbreinspitze
Ko doma počasi zmanjkuje snega, je treba poiskat kak tritisočak v Malti. Slapovi sicer veselo tečejo, snega je pa še obilo in še kak vikend se bo dalo skoraj ali čisto do avta. V soboto sva tako lagano sportski ob normalni uri odrinila od doma in malo pred osmo jo mahneva čez "špero". Hitro se še po lestvi skobacava do dna in v par minutah sva na snegu. Potem pa uživancija proti vrhu, ker nameravava prespati v Malti, se nama nikamor ne mudi. Nekje na pol poti srečava prijatelje Korošce - "Turnoritaše" in kar ne moremo nehat klepetat. Potem pa dalje, vreme je zanimivo - sonce - megla - sonce in tako vse do smučarskega vrha. Ker imava časa obilo, jo po grebenu mahneva še na glavni vrh, odkoder opazujeva Uroša (no tega, da je tam, takrat še sicer nisva vedela), ki uživa na nasprotnem Hochalmspitzu. Ker pasje piha, se pobereva nazaj, Uroša pa prepustiva njegovi usodi. Greben Oberlercherspitza je vremenska ločnica - na najino stran grebena megla, na Uroševo pa šajba. Porkodio! V mešanici megle in sonca odvijugava v dolino, nižje ko greva, več je sonca in smučarija je prav uživaška. Potem malo strašiva turiste, ki s strahom gledajo v globino, midva jim pa po lestvi priropotava izpod jeza. Rehidracijo opraviva v Koelnbreinstuberlu, po dveh napitkih se mi posveti, da je avto pred oštarijo od našega Uroša, ki očitno naskrivaj trenira! Ker je koča polna, greva prespat v Gmuender huette, kjer naju zvečer hitro zmanjka (spanje in zajtrk z izkaznico PZS ali OAV 24 EUR po osebi).
Zjutraj pa lagano sportski (ja kaj ste pa mislili), malo čez sedem, odrineva proti Koelnbreinspitzi. Že pri avtu malo zamoči in potem do vrha še dvakrat, ampak smuka je pa spet solidna, tudi vreme zdrži, občasno se pojavi celo sonce. Na spodnji strmini srečava Smolkota in njegovo klapo, kot sva opazila iz varnega rehidracijskega zavetišča, jih je na povratku kar dobro pomočilo.
Takega izleta se bom še udeležil.