Želja je bila Šangri-la, pa sva zaradi psihofizičnega stanja, umeščenosti v čas/prostor in gamsjih projektilov po vpadnici te smeri odvila v desno, v lažjo smer. Kovkovega sindroma ne bom ravno prehvalil, je pa med sprehajanjem o policah tudi nekaj plezanja po dobri skali. Glede železja je smer precej prazna, zelo dobro opremljen pa je detajl. Celo preveč, v njem je namreč od včeraj še košček pozabljene opreme. Tako da, če se še kdo v bližnji prihodnosti odloči povzpeti po tej smeri, se toplo priporočam za pozabljeno opremo in jo z veseljem odkupim s pivom ali šestimi.