Vlažni raztežaji so postajali vse bolj nabiti s klini - na začetku namreč nisva našla prav nobenega. Frende in jebe sva si bolj ali manj le podajala na štantih, saj ni dosti primernih mest, čeprav sva jih bila ponekod vseeno vesela. Najbolj prav vsekakor pridejo klini, ki jih v tej smeri ni na pretek, a vseeno dovolj (5 jeseničanov in en profilc je bila zadostna bojna oprema za vmesno varovanje in izdelavo ali okrepitev kakšnega štanta). V spodnjih raztežajih sva si steno delila z manjšimi in žal tudi večjimi skalnimi projektili, ki so leteli od neznano kje, k sreči vedno mimo naju. Skala pa mešano - ponekod sanjsko kompaktna, ponekod pa totalna napolitanka, da ne veš točno kaj bi prijel. Tistega A1 pribitka k petki šestega raztežaja nisem niti opazil, se mi pa vsekakor bolj dopade ocena, ki jo je podal avtor skice na Plezanje.net