Tretji dan v Arcu obeta dež, bomo šli kao nekaj uizi, tolk da se malo pretegnemo. Z iskanjem sten in smeri tokrat nimamo pretirane sreče, dan se skorajda prelevi v kondicijsko turo. Roko že razmišlja o lokalni krčmi, Aljoša se skorajda zapodi za tekačico, ki nam priteče nasproti, jaz pa pogledujem po mimo drvečih kolesarjih. Ostanemo zbrani in vseeno poiščemo Marijo .. no, Sofijo. Smer kar malo podcenimo. Pretirano lepa ni, je bolj arboristične sorte in šavja ji ne manjka. Vseeno pa nas ne spusti čezse zlahka. Tretji raztežaj je res fin, tut na stolpu je treba kar zares poplezat. Sicer pa no ja, ni treba hitet vanjo, se najde kaj bolj finega v teh krajih.