Tanja Metličar
Datum
09. avgust 2018
Soplezalec
Andraž Avbelj, Jurij Ličen
Gora /stena
Prisojnik
Smer
Hudičev steber
Dolžina
500 m
Ocena
V- (kao)
Plezal/a izmenično
Prost vzpon
Ufff....to je pa definitivno najzahtevnejša smer moje skromne kariere 
, mogoče za letos tudi prezahtevna zame (psihično in kar se tiče konstantne težavnosti, predvsem na račun slabe kondicije). Smer je dolga, konstantno plezaš, ocene bi pa jaz kar zvišala. Podrta sta samo ene 2 cuga še pod glavo, drugače je pa skala kar dobra, smer je fejst pokonci in izpostavljena da te srat prime. Na srečo je bila moja že prva tretjina smeri - poka v plati spodaj je pomoje bolj V-, zajeda bolj V+, you get the point 
.
(vrstni red fotk je od desne proti levi heh...)
Blaž
Germek,
10.08.2018, 11:53
Odlomek iz Naših sten o ocenjevanju težavnosti smeri, preberite si to, da vam bo bolj jasno zakaj je npr v Miheliču splošna ocena neke starejše smeri V, v skici pa imajo raztežaji tudi tehnične ocene...: Bistvena poteza pa, ki loči IV. stopnjo od III. in jo postavlja za
razred više, je uporaba tehničnih manevrov, brez katerih bi bilo nadaljevanje vzpona ali nemogoče
ali pa neprimerno bolj tvegano. Ture te stopnje imajo že docela stenski značaj, tako da pride
izpostavljenost v veliki meri do izraza.
Peta (V) in šesta (VI) stopnja sta rezervirani za najtežje vzpone. Dovoljujejo si jih lahko samo
izkušeni in izvežbani plezalci. Elementi, ki karakterizirajo poslednji dve težavnosti, so dokaj
sorodni. V navpičnih stenah in previsih se javlja vedno večja potreba po tehničnem znanju. Vrvni
potegi, kjer prevzame funkcijo naravnih opor peta ali celo šesta oporna točka (v bistvu nožišče
nihala), postanejo nujno potrebni in se zdaj pogosto uporabljajo. Močno pride do izraza, bolj kot
kjer koli prej, plezalčev prirodni talent, ki mu pomaga pri hitri izvedbi tehničnih manevrov. Ni čuda,
da se plezalne vrste z naraščanjem težavnosti močno redčijo in diferencirajo.
To so skupne poteze pete in šeste težavnostne stopnje, vendar je med njima velika razlika. Peto
zmorejo plezalci tudi brez specialnega treninga v plezalni šoli. Tega ne moremo trditi o šesti
težavnostni stopnji, niti takrat ne, ko nimamo v mislih njen poslednji odtenek, njeno zgornjo mejo.
Ozke poči in prevesne zajede, tako značilne za šesto stopnjo, zahtevajo veliko moči in telesne
kondicije. Prav tu pridejo prednosti treninga do popolne veljave, ko samo od njega zavisi, ali je
plezalcu neki previs izredno ali skrajno težka ovira. Tako pridemo do ločitve obeh stopenj. Kakšna
je poslednja težavnost v skali? Ali je to tista, ki do skrajnosti izčrpa plezalca? Tudi, a v celoti vzeta,
vsakogar ne. Dobro uvežban alpinist brez posledic izvablja fizične in psihične sile, ki jih čuti in
pozna v sebi prav do neke visoko postavljene mere. Pri tem svojega življenja ne prepušča zgolj
slučaju, od katerega je odvisen netreniran plezalec, ki mu iste razmere črpajo poslednje moči.
Kako visoko seže ta mera, označena s VI+, kjer na meji med previdnostjo in tveganjem odločata
drznost in sreča, ko stopajo v akcijo poslednje rezerve, je težko reči. Jasno je pa, da eksistira
neka limita sposobnosti plezalca-človeka, ki je preveč odvisen od fizioloških zakonov, da bi si
poljubno dvigal mejo svojih sposobnosti z lastno voljo ali celo z željo.
Odlomek iz Naših sten o ocenjevanju težavnosti smeri, preberite si to, da vam bo bolj jasno zakaj je npr v Miheliču splošna ocena neke starejše smeri V, v skici pa imajo raztežaji tudi tehnične ocene...: Bistvena poteza pa, ki loči IV. stopnjo od III. in jo postavlja za
razred više, je uporaba tehničnih manevrov, brez katerih bi bilo nadaljevanje vzpona ali nemogoče
ali pa neprimerno bolj tvegano. Ture te stopnje imajo že docela stenski značaj, tako da pride
izpostavljenost v veliki meri do izraza.
Peta (V) in šesta (VI) stopnja sta rezervirani za najtežje vzpone. Dovoljujejo si jih lahko samo
izkušeni in izvežbani plezalci. Elementi, ki karakterizirajo poslednji dve težavnosti, so dokaj
sorodni. V navpičnih stenah in previsih se javlja vedno večja potreba po tehničnem znanju. Vrvni
potegi, kjer prevzame funkcijo naravnih opor peta ali celo šesta oporna točka (v bistvu nožišče
nihala), postanejo nujno potrebni in se zdaj pogosto uporabljajo. Močno pride do izraza, bolj kot
kjer koli prej, plezalčev prirodni talent, ki mu pomaga pri hitri izvedbi tehničnih manevrov. Ni čuda,
da se plezalne vrste z naraščanjem težavnosti močno redčijo in diferencirajo.
To so skupne poteze pete in šeste težavnostne stopnje, vendar je med njima velika razlika. Peto
zmorejo plezalci tudi brez specialnega treninga v plezalni šoli. Tega ne moremo trditi o šesti
težavnostni stopnji, niti takrat ne, ko nimamo v mislih njen poslednji odtenek, njeno zgornjo mejo.
Ozke poči in prevesne zajede, tako značilne za šesto stopnjo, zahtevajo veliko moči in telesne
kondicije. Prav tu pridejo prednosti treninga do popolne veljave, ko samo od njega zavisi, ali je
plezalcu neki previs izredno ali skrajno težka ovira. Tako pridemo do ločitve obeh stopenj. Kakšna
je poslednja težavnost v skali? Ali je to tista, ki do skrajnosti izčrpa plezalca? Tudi, a v celoti vzeta,
vsakogar ne. Dobro uvežban alpinist brez posledic izvablja fizične in psihične sile, ki jih čuti in
pozna v sebi prav do neke visoko postavljene mere. Pri tem svojega življenja ne prepušča zgolj
slučaju, od katerega je odvisen netreniran plezalec, ki mu iste razmere črpajo poslednje moči.
Kako visoko seže ta mera, označena s VI+, kjer na meji med previdnostjo in tveganjem odločata
drznost in sreča, ko stopajo v akcijo poslednje rezerve, je težko reči. Jasno je pa, da eksistira
neka limita sposobnosti plezalca-človeka, ki je preveč odvisen od fizioloških zakonov, da bi si
poljubno dvigal mejo svojih sposobnosti z lastno voljo ali celo z željo.