V Blagaju sva se ”uspešno” zastrupila z ”obogateno izvirsko” vodo. Dva dni so prebavni organi veselo brbotali. Ko sva prišla v Pecko, sem se komaj privlekel do plezališča. Po črevesno intenzivni... in nebesno ekspresivni noči, sem bil zjutraj začuda sposoben plezat, a žal je z zamikom ”zvilo” še Alenko. Po dvourni plezalni telovadbi sva spokala in se mimo Banja Luke odpeljala do Bosanskog Novog. Od tukaj do Gline sva kot na nekakšnem “Human Safariju” opazovala žalostno propadajoč ostanek pravoslavnega prebivalstva, živečega v zelo bednih razmerah v sicer lepi, zelenosočni pokrajini. Dobrega ¼ stoletja po vojni na Hrvaškem, sva se za slabo uro preselila v začetek 90-tih. Po streznitvenem einspritzu, sva se skozi divjo črno nevihto s točo odpeljala nazaj na varno, za sterilno schengensko ograjo.
P.s.
Imenu smeri sem dodal svojo verzijo, skladno s počutjem.
O ti pacek!