Z Jurifom sva si končno nabavila vso bojno opremo in zadnje tedne vztrajno težila mentorju, kdaj bo tečajnika kam peljal. "Tko, mal bol na ornk". V soboto smo se tako ravnatelj, Jurif in jaz odpravili v Tamar. Z Jurifom nisva točno vedela, kaj ima Primož v mislih, tako da sva komaj čakala, kaj bo. Najina razposajenost je v avtu kmalu minila, ko je Primož začel malo bolj resno razlagati o varovanju, podiranju varovanja, podiranju štanta, dretju itd. Čaki, čaki: a najprej podereva štant, potem podereva varovanje ali obratno? Zakaj se boš pa drl? A se ne bomo videli? Kako to misliš, da zna kakšen led dol padat?! Kdo potem pobira svedre? Kaj že dela drugi, kaj pa ta tretji? Navijanje in nohtanje?! Z Jurifom sva se v avtu samo spogledovala in nisva si rabila nič povedat...Zgleda, da sva ga malo preveč provocirala, zdej pa imava! Očitno gremo ledno plezat! Centralni slap? Khm...Primož...glp...kaj pa če bi najprej tko mal probal, na kakšnem slapičku? Primož: "Ja lahko gremo najprej po uni žabi pri Zelencih mal popikat. Al pa po jezeru, hehehehehe....".
Ko smo zavili v Tamar, je temperatura vztrajno padala in malo pred planiškimi velikankami je termometer kazal na luštnih 18,5°C po ničlo. Juhu, to bo še veselica! In tisti dan je res bila. Prava zimska idila v Tamarju, gaženje po snegu, čisto novi občutki ob prihodu pod Centralni slap...Sledilo je nekaj enkratnih ur, mešanice navdušenja, strahu, ekstaze, špricanja adrenalina in najrazličnejših drugih hormonov, seznanjanja z nohtanjem in kasnejšimi bolečinami v prstih, pekočimi mišicami in pimplanja s cepinom, ko izgubiš vso moč, stopicanja z nogo na nogo na mikroskopskem štantu, izogibanja ledenim projektilom in prenašanja Jurifovega petja, ki naj bi dvigovalo moralo... Nora izkušnja! Spust po snegu, kjer se je vdiralo do pasu, sprehod nazaj skozi Tamar ob jasni noči, kjer je Luna osvetljevala okoliške gore, pa je bila le še pika na i prekrasnemu dnevu.
Tu je še nekaj filmčkov: Filmčki

Sosednja naveza, kjer so bili Koc, Tina in Tanja