Bili smo dogovorjeni, da gremo že v petek ob 18.00 uri, jaz pa sem šele ob 17.30 dobil super idejo kaj bi šli splezat – S raz glavnega vrha Trbiške Krniške špice, smer Krobath-Metzger oz. »miss Julijcev«. Dostopili smo do Pellarinija, oskrbnica doma pa nas je ob 22.00 uri brez pregovarjanja nagnala spat in tako smo se zbudili v krasno in toplo jutro. Do vstopa v smer smo potrebovali dobro uro hoda, se navezali in začeli plezat. Plezali smo tekoče dokler nas ni zaustavil globok, ozek in precej vlažen (zahteven) kamin, ki nam je pobral kar nekaj časa in energije (splezaš ga z napornim gvozdenjem). Sledila je lepa, kompaktna rampa in kasneje prehod v desno steno po prav tako lepi, razčlenjeni rampi oz. polici navzgor. Kmalu za tem plezaš po zelo strmi, kompaktni, razčlenjeni in ponekod previsni črni steni. Zadnji raztežaj te napodi levo v lahko prečko, nato čez previs in strmo navzgor čez razmeroma zahtevno vršno steno bogato z dobrimi prijemi. V zadnjem delu smeri (pred zadnjim strmim raztežajem) bi rad opozoril na prusike okoli roglja (v rumeni steni), v katere je vpeta vponka – v to past se je verjetno ujela že marsikatera naveza, tudi jaz sem bil že na pol poti, a sem še pravočasno splezal nazaj in ubral pravo pot. Navezani smo naredili še en lažji raztežaj potem pa smo plezali čez vršno skrotje (II) nenavezani misleč, da vidimo glavni vrh. Pridemo gor, glavni vrh pred nami dva raztežaja višje, vmes pa ogromna škrbina in že urejeno mesto za spust po vrvi. Spustimo se dol in v hitrem slogu dosežemo glavni vrh. Ura je bila že precej pozno 18.40. Na vrhu nas je nagradil sonček z oblaki in bližajočo se fronto. Pojemo, se slikamo in jo ucvremo dol. Sestop je zahteven (II do II+) v sestopu (možici!). Ko prispemo na varen teren je bilo že mračno, glavna štorija pa se je šele začela. Kljub zemljevidu nismo vedeli, katera markirana pot dejansko vodi nazaj do Pellarinija, kamor pa smo nujno morali prit, saj smo imeli tam poleg ostalih stvari še ključe od avta. Glede na to, da je bila ura že čez osem, smo se strinjali, da nazaj nima smisla hodit glede na to, da luč ugasnejo in vrata zaprejo že ob 22.00 uri. Zato smo sestopili do bližnje koče Corsi in po razmisleku tu tudi prespali, »izlet« pa podaljšali še za eno noč. Še prej seznanili in pomirili žene, punce ter jih seznanili z novim planom. Sej veste, to je kr občutljiva tema. Ker je bila za naslednji dan vremenska napoved slaba smo sestopili na Nevejsko stran in počakali na prijatelja, ki nas je zategnil z avtom nazaj do našega izhodišča. Peter in Klemen sta nato dostopila še do koče Pellarini, vzela stvari (tudi ključe od avta) in se nato vrnila nazaj, pobrala še mene in naše ruzake in potem smo se končno, danes (v nedeljo) ob 13.00 uri vrnili domov. No, vmes med sestopanjem s koče Pellarini je fanta še močno napralo, za lekcijo, da na turo vzameš le toliko stvari kolikor jih v resnici res potrebuješ, sicer ti v koči kaj dosti ne koristijo, le otežijo ti vso stvar v nepredvidljivih situacijah, teh pa v alpinizmu ni malo. Gledano generalno je bila tura odlična, imeli smo se prav super in težko bi bilo lahko še lepše in bolj zabavno.