Drugi dan po uspešno preplezani Kovinarski smeri v Veliki Mojstrovki sem želel izkoristiti in doživeti še en lep plezalski dan. Z Juretom iz AAO, z dobrim kolegom in plezalcem, s katerim sva skupaj ugnala že marsikatero plezalsko sva izbrala smer Prusik-Szalay, najdaljšo smer v Steni, z oznako grande course kot pravi Mihelič. Želja in pobuda je bila moja, Jure pa je bil takoj za...in začelo se je, ko me je budilka zbudila ob 3.15 uri zjutraj. Štart iz LJ ob 4.00 uri, v smer sva vstopila, ko je bila ura okoli 7.00. Spodnji del smeri preči kar precejšnji del Stene, zato se pod steno najde marsikaj. Midva sva najprej našla od padca raztreščen fotoaparat in pol ure kasneje še zajeten šop zarjavelih klinov na zarjaveli vponki. Slednje vzameva, saj znajo priti še kako prav! Smer je res dolga, orientacija je precej zahtevna z naravnimi, ponekod logičnimi prehodi, posamezni raztežaji, deli smeri izredno krušljivi in nevarni, ocene v Miheliču pa lahko brez težav povišaš za eno stopničko višje ali pa vsaj za kak plus. Osebno mnenje je, da je smer kot celota bolj resen zalogaj od Čopa ali pa Skalaške in Gorenjske smeri. Z Juretom v sami smeri nisva imela posebnih težav, tudi orientacijskih ne, kljub temu pa naju je sama dolžina smeri (gre za pravo plezalsko popotovanje) in številni krušljivi odseki prisilila v nenačrtovani bivak v zgornjem delu stene, cca. 150m pod vrhom, konkretno pri treh majhnih okencih. Želela sva si, da bi ponoči izplezala ven iz stene pa sva si zaradi močnega vetra in ob dejstvu, da težav še ni konec in da zna stena še presenetiti hitro premislila in si nekoliko nižje pod tremi okenci, v zavetrju uredila vse potrebno za bivak. Naredila sva dober štant, se usidrala, spraznila sva ruzake, ki so služili kot topel sedež, nadela vsa oblačila, ki sva jih imela, se pokrila z astro folijo, še prej obvestila domače oz. prijatelje, kje se nahajava, pojedla in popila, gledala zvezdnato nebo, komentirala smer, vse preplezane detajle, marsikateri od njih niso bili prav nič lahki, nekateri zelo nevarni zaradi krušljivosti, poslušala močan veter, ki se je celo noč zaganjal v steno, tarnala nad neudobjem, jaz še dodatno, ker se mi je astro folija raztrgala na tri dele (zdaj vem, da bom vedno imel s seboj DVE), potem, ko nisem več zdržal v neudobnem položaju sem si naredil iz štrika neko verzijo viseče postelje v steni (portaledge), ki se je celo obnesla, malo telovadila in tako pričakala naslednje jutro oz. dan, ki je bil sončen vendar zelo vetroven in zato precej hladen. Do vrha stene sva izplezala v dobri uri (ura na vrhu je bila 8.50), na koncu sva premagala še eno od mnogih začinjenih mest, velik in težaven previs v zajedi (dal bi mu več kot le V). Na vrhu sva se objela in bila zelo vesela za preplezano smer, pa tudi dragoceno izkušnjo, ob dejstvu, da se je vse lepo izteklo. O tem, da sva bila izredno utrujena, neprespana ne bom izgubljal besed...kljub temu sva zbrala še toliko energije, da sva varno sestopila po Bambergovi poti čez Plemenice.

Eden od številnih krušljivih in zato nevarnih odsekov...

Sfinga

V mraku tik pod tremi okenci sva še konkretno plezala, prav nič lahek raztežaj ni bil.

Oba sva se strinjala, da morava pred trdo nočjo še zlesti ta težak cug...

Pri treh okencih sva se še odločala ali naprej ali bivak, greva skoz pogledat, kako zgleda teren vendar sva zlezla potem nazaj in si uredila bivak

Tile štriki so posledica moje viseče postelje

Moj udoben portaledge

Naslednje jutro se ponovno zbaševa skozi...plezava naprej

jutro je bilo lepo vendar zelo vetrovno

Na vrhu Stene