No, to pa je bil drugi dan v Tamarju, torej v nedeljo. Miša je v soboto zvečer odšla domov, prišel pa je novi soplezalec Mirko. Lotila sva se nekoliko zahtevnejše smeri. Smer je mnogo daljša od SV raza Jalovca, pa tudi bolj konstantna je in orientacijsko težavnejša. Potrebno je kar zavihati rokave in plezati. Plezanje je lepo, izpostavljeno, skala čvrsta, veliko je plezanja po lepih zajedah, tu pa tam naletiš na kako lepo prečnico. Na vrhu si nagrajen s prečudovitim razgledom na vse strani neba, tudi tja v prelepo dolino Zapotok, vidiš Srebrnjak, Zapotoški vrh itd. Krasno si rečeš ves zadovoljen, nato pa sledi dolg sestop preko Jalovške škrbine nazaj v Tamar. Blo je fajn, z Mirkom sva plezala izmenično, torej enakovredno in tekoče, tako, da sva bila nazaj ob 19.00 uri. In nato nama je pri koči padla žlica v med, saj sva dobila prevoz iz doline. Peljal pa naju je kar oskrbnik v svojem terencu, in sicer zadaj v odprtem kasonu. Počutila sva se kot na safariju. Dan sva zaključila pri Jožici v Martuljku (pivo + pol pice).