Dan prej smo šli Za Ak, prespali in naslednji dan vstopili v Amfiteater, se povzpeli na glavni vrh Široke peči in nato prečili greben vse do vrha Dovškega križa. Sestopili smo v Vrata čez Brinje. Lepa alpinistična tura, ki po težavnosti presega marsikateri alpinistični vzpon. Svet je namreč zelo, zelo krušljiv, gibaš se med stolpi, žandarji, plezaš ostre, izpostavljene grebenske rezi...vendar ne ustraši se in pojdi, ne bo ti žal. Povsod tam, kjer je potrebno so zabiti klini, ponekod je tudi vpet prusik, da se potegneš čez sitno in izpostavljeno mesto itd. Ko se bližaš Dovškemu križu, gledaš in nič ti ni jasno kako bo šlo tam preko vseh tistih nažaganih stolpov, vendar se kasneje prehodi kar sami od sebe odprejo in ti omogočijo nadaljevanje poti na sam vrh Dovškega križa. Na koncu ugotoviš, da je ta del prečenja še najlažji! Glede obiska Široke peči pa...vpisna knjiga ima popisanih le par listov, začne pa se pri letnici 2007, kar pomeni, da je obiska zelo, zelo malo. Ko pogledaš kdo vse je tu gori že bil, vidiš le bolj in manj znane alpiniste in izkušene gornike. Množičnega obiska tu res ni! Danes smo bili tu sami. Da o lepotah in razgledih raje sploh ne govorim. Skratka si v gorskem raju, nebesih... Martuljške gore so ti kot na dlani, tako blizu kot nikjer drugod.

Amfiteater

vstop v Amfiteater oz. izstop iz njega, odvisno v katero smer greš

snega je še veliko

skozi preduh...

vrh Široke peči

lepo se vidi glavni vrh Široke peči

Dovški križ se brani s svojimi nažaganimi stolpi, ki dajejo videz nepristopnosti

Amfiteater

Široka peč

na vrhu Dovškega križa