ČAO - Domžalska, Bosova in Teranova

Jasmina Zajc | 21.01.2018

Domžalska, Bosova in Teranova

Po petkovem cincanju in cancanju, katera grapa bo primerna za nas, semi-izkušene, smo po vroči debati složno sprejele odločitev, da gremo v nekaj ravno preizkušenega Juriju hvala za idejo in ravno pravšnji opis, da smo celotno turo izpeljale brez problemov. Sneg sicer ni bil tako kompakten kot teden prej, tako da smo že na koncu dostopa kar nagazile. Vstopna prečka je bila kar sitna, ko prasakaš po skalah in prhkem snegu, potem pa samo še šus navzgor. Razgledi čudoviti in nasmejani obrazi povsod okrog mene, kaj češ lepšega Na vrhu je bilo celo tako lep sonček in z minimalnim vetrcem, da smo si lahko vzele 10 minut za čajek in čokoladico, pa obvezni fotosešn, preden smo se obrnile proti Bosovi grapi. Mesto za prečenje v Bosovo grapo smo hitro našle, je bilo pa potrebno previdno prečiti po strmem pobočju, ker ni bilo škripavca. Ko smo enkrat vstopile v lijak od grape, pa smo prišle v dolino tik-tak. Vseeno smo naredile dva abzajla, saj sta nas (najbrž Jurijeva) prusika prav mikavno vabila k uporabi Še vedno drži, da Bosova ni primerna za vzpon, kar sta ugotovila tudi dva plezalca, ki sta obračala še pred prvim skokom.
Dan smo zaključile na žaru, očitno pa nobena od nas ni bila tako hudo utrujena, da ne bi že imela narejenih načrtov za nedeljske aktivnosti. Z Metko sva na ušesa povlekli, kdaj gre Čao četica v Teranovo, ki je bil tudi najin cilj, nato pa budilko ustrezno navili na eno uro prej
V Teranovo me je prvič 4 leta nazaj peljal Blaž. Takrat sem prvič sploh držala cepine v rokah in z vso sposojeno opremo od Saše takoj na začetku seveda z derezo natrgala hlače. Mogoče sicer drži, kar Janezek ne ve, Janezka ne boli, ampak tokrat se mi je zdela težja. Najbrž k celi izkušnji doprinese dejstvo, da se mi je sestop vleeekel, pred nama je bilo že 8 plezalcev, še vsaj 16 ljudi smo našteli z nami. Do prve manjše lopice sva posolirali in tako prehiteli dva AO Železničarja (hecno kako majhen svet… enega sem poznala jaz, drugega pa Metka), no pa smo v nadaljevanju kar v štric skupaj vlekli smer, samo štante smo delali na različnih koncih. Prvi raztežaj je potegnila Metka (ni imela izbire), potem pa izmenično do vrha, tudi T-štant sem prav ponosno naredila Vmes se je vreme poslabšalo, tako da so pršni plazovi ves čas zasipali smer in pošiljali sneg za vrat in vse povsod. Zanohtalo mi je tudi tam, kjer nimam nohtov… in to čez celo smer. Hecno pa kako safer v smeri takoj po izstopu iz grape zamenja zadovoljstvo po preplezanem cilju. En, dva, tri smo sestopili čez Žrelo, pred dostopom v smer sem sploh prvič pomislila, da vzamem telefon iz žepa in tako naredila edini fotki dneva, potem pa na pirček s sotrpinoma in zaslužen stejk. Ah ja, kar težko se je po takem vikendu namontirat nazaj v ponedeljkovo rutino.