S Petrom sva danes res lahkotno štartala proti vstopu v Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači kot dva lenuha, saj je bila ura že devet zjutraj. Napredovala sva počasi vendar vztrajno, prehitel naju je celo ratrak. Iz predvidene enojne naveze dveh, smo grapo nato plezali kar trije, saj sva s Petrom srečala tečajnika Bojana iz AO Železničar in ga po njegovi prošnji vzela zraven in tako smo bili naveza treh. Grapa, ki jo v dobrih razmerah »prehodiš« nam je uvodoma postregla z zelo zanimivim skalnim skokom (M4). Da sem prišel varno čez sem rabil debelo uro. Tudi naš stil varovanja oz. plezanja je bil zanimiv zaradi enojne 60 m vrvi in vodniškega štrika dolžine 30 m, ki sicer sploh ni namenjen plezanju. Kljub temu smo se dobro organizirali in zato plezali tekoče, kolikor se je pač dalo v nepredelanem in precej globokem snegu. Iz tega razloga je bilo kar nekaj tulanja v smeri in zanimivih prehodov čez skoke višje zgoraj v grapi. Vmes s Petrom ugotoviva, da tale tečajnik Bojan ni čisto naveden fant. Je aktiven gorski tekač, ki tekmuje, zato, ko smo izplezali iz zahtevnega sveta, sva mu kar lepo prepustila vodstvo, da nama je gazil do vrha Begunjske Vrtače. Vrh je postregel s čudovitimi razgledi, lepim sončnim vremenom, morjem oblakov in lepim sončnim zahodom v času sestopanja po Šentancu v dolino. Po turi smo šli še na pijačo v Tržič. Vsi trije smo preživeli res lep dan, pa še zelo dobro smo se naplezali.

Več pa na blogu od Bojana: http://bojanambrozic.com