Vaje se je udeležilo 12 tečajnikov in 8 mentorjev. Zbrali smo se v soboto, 14. oktobra, ob 9. uri na parkirišču pokopališča v Šmartnem. Poklepetamo. Tačas se naberemo vsi, razen tistih, ki nas bodo čakali pri plezališču. Sledi razporeditev po avtomobilih ter štart.

Malo pred 10. uro se pripeljemo skozi Dovje in vozimo se po makadamski cesti, ki vodi do Blažčeve skale. Parkiramo malo naprej od mosta čez Mlinco.
 
Pograbimo vso svojo opremo, šolske vrvi si razdelimo. Malce se vzpenjamo po makadamski cesti, nakar se nam na levo odpre stezica, ki nas po parih minutah pripelje do plezališča Urbasova skala.
 
Vsak si poišče svoj kotiček, kjer odloži svojo opremo. Čas je, da si nataknemo čelade. Zberemo se v polkrogu ter počakamo na nadaljnja navodila. Blaž in Matjaž navežeta vrv na platno in jo premečeta. Natakneta si pasove in ostalo opremo in nam demonstrirata plezanje smeri. Plezata smer Lojtra. Sproti opisujeta vse postopke, ki so potrebni za varno in učinkovito plezanje. Med tem ko so naši pogledi usmerjeni v njiju, ostali mentorji pripravijo in napeljejo smeri, ki jih bomo kasneje plezali.
 
Ko Matjaž prepleza smer, se z Blažem zamenjata ter še enkrat demonstrirata pravilen potek komunikacije med plezalcema. Prva demonstracija je bila namreč počasnejša, polna vprašanj in odgovorov ter razlage vsakega pomembnega odseka posebej. Sedaj v drugo je slišati samo še ključne besede ter videti hiter in učinkovit vzpon.
 
Demonstracije je konec, vrvi so napeljane, sedaj smo na vrsti mi.
Razdelijo nas v skupine s po tremi tečajniki na dva mentorja. Varovani smo od zgoraj, prav tako pa plezamo z dodatno vrvjo navezano v plezalni pas ter sproti vpenjamo komplete. Torej plezamo v vodstvu, "top rope" je za dodatno varnost. To je naša prva prava vaja.
 
Nekateri prvič, drugi že z izkušnjami se podamo v skale, v višave. Mentorji spremljajo vsak naš gib ter nas opozarjajo na storjene napake, vmes pa nam podajo koristne nasvete ter nas pri samem plezanju spodbujajo.
 
Ko dvakrat zaokrožimo, torej ko je vsak od tečajnikov dvakrat varoval in dvakrat plezal, sledi prva pavza. Kava, sok, voda, čaj ... nekateri si vzamejo čas za malico.
Mentorji med tem časom pripravijo dodatne smeri, ker nas po premoru razdelijo v skupine po dva tečajnika. Vsaka dvojica ima enega mentorja.
 
Po nekaj preplezanih smereh ali dobrih poizkusih se zamenjamo, krožimo. Tako ima vsak priložnost spoznati vse mentorje in njihove pristope, tehniko ter nasvete. Plezamo smeri od 4a do 5b.
 
Plezamo dolgo, do poznih popoldanskih ur. Večina mentorjev se poslovi, saj odhaja proti Vršiču na zbor alpinistov. V Erjavčevi koči jih čaka slovesna podelitev diplom ter žur. Dve tečajnici se jim pridružita. Odidejo.

Ostali tečajniki se zberemo pri Blažu in pri smeri Martinova 5b. Blaž nam tu postreže s svojim znanjem ter teorijo popestri s svojim izvirnim žargonom. Njegovih izrazov si res ni težko zapomniti , prav tako ne manevrov, ki nas jih je naučil. Za konec plezamo Martinovo poč. Vse oči so uprte v tistega, ki smer pleza. Ostali navijamo, spodbujamo in občudujemo tiste, ki so poizkušali preplezati smer. Nekateri uspešno, drugi ne. Nič zato, za prvič smo se kot tečajniška skupina odlično odrezali, čaka nas še veliko plezalnih doživetij.

Ko ni več kandidata za plezanje Martinove smeri, pospravimo vrvi ter opremo in se spustimo do parkirišča.
Da smo tudi sami deležni "nagrade" po tako lepo izkoriščenem dnevu, se ustavimo pri piceriji Kot. Naročimo pice in pogasimo žejo. Seveda se še malo podružimo. Kasneje, ko ura kaže malce čez osmo, poračunamo in se odpeljemo proti domu.

Med tem se je na Vršiču ogromno dogajalo.
Na zboru prisluhnejo odličnemu predavanju legende slovenskega alpinizma Marka Butinarja.
Kasneje z občudovanjem spremljajo podelitev, ter glasno ploskajo novopečenim alpinistom. Veselih, ponosnih obrazov in polnih kozarcev v rokah seveda na takem dogodku ne sme manjkati, nazdravimo novim zasluženo pridobljenim nazivom!
Kaj se je pa dogajalo še pozno v noč, prepustimo domišliji

Hvala dekletom ter Matjažu za slike
in
Hvala mentorjem za to prečudovito sobotno doživetje.