Zjutraj vstanem, ko se zbudim (končno v hribe brez budilke!) in v miru pojem zajtrk, nato pa se odpravim za računalnik preveriti današnjo vremensko napoved, ki naj bi obetala lepo vreme. Torej bo, si rečem sam pri sebi. Iz omare potegnem že precej dotrajan 25 litrski ruzak, ki je sicer bolj kolesarski predvsem pa namenjen bolj za nedeljske, pohodniške izlete kot pa za neko resno gorništvo. Vanj zmečem res nekaj osnovnih stvari in tri ploščice. Ocenim, da bo hrane dovolj, glavno kosilo pa bom tako in tako jedel v Kamniški Bistrici. Stečem ven in se odpeljem. Prvi cilj mi je bil Staničev vrh iz Kamniške Bele. Ne dolgo nazaj sem tod hotel peljati skupino tečajnikov vendar kaj dosti dlje kot do Kamniške jame nismo prišli. Takrat sem sprejel odločitev, da ne bomo nadaljevali po grapi naprej, ker je bil meni brezpotni teren v nadaljevanju nepoznan, hkrati pa tudi nismo imeli čelad. Tako sem modro sklenil, da se vrnemo po isti poti nazaj v dolino. Naprej sta nadaljevala le Jure in Primož Žigon. Torej tale delček brezpotja od Kamniške jame naprej do pod navrtane J stene Staničevega vrha je meni ostal nekakšen dolg, ki sem ga danes uspešno poravnal. Ker sem bil sam sem zelo hitro napredoval in v roku 3 ur že stal na vrhu Staniča. Ura je bila 12.00. Še enkrat se ozrem po nebu, jasno je bilo, toplo, pihal je rahel vetrič, ki pa se je kasneje močno okrepil (v skladu z vremensko napovedjo). S Staničevega vrha previdno sestopim v škrbino, ki velja za najtežje, pa tudi solidno je izpostavljeno. Nato pa počasi vendar vztrajno obiram roglje in solidno hitro napredujem. Seveda čisto brez kratkih vmesnih postankov ni šlo, saj so posamezni prostorčki res čudovito romantični z zares lepimi razgledi. Kdor še ni šel tod je sedaj zagotovo najlepši, pa tudi najbolj primeren čas. Jesen je. Ob 14.00 uri že ležim na lepi travnati livadi v neposredni bližini lepega vendar vetrovnega Srebrnega sedla, ki pa ga je kmalu po mojem odhodu ovila megla, nad Repovim kotom pa so se za krajši čas nagnetli še temni oblaki. Torej uspelo mi je opraviti prečenje Zeleniških špic v najlepšem vremenskem oknu. Sestopam in si pojem svojo najlepšo pesem kot pravi stric Mihelič. Med sestopom obiščem še meni ljube tolmune, vodne bisere, ki jim ni para daleč na okoli. Nekoliko nižje srečam še prisrčno kozorogovo družinico z mladiči. Ni minilo 10 minut, ko se skoraj »zaletim« v plezalnega kolega in alpinističnega inštruktorja, sicer zelo dobrega plezalca Miho Zupina iz AO Kranj. Tudi on je bil sicer namenjen na solo prečenje Zeleniških špic. Upam, da mu je uspelo. Malo sva pokramljala in se nato oba strinjala, da je bilo srečanje res lepo in prijetno. Prav rad bi se z njim kdaj navezal na vrv in odplezal kako lepo smer. Nadaljujeva vsak svojo pot, on gor jaz pa dol v dolino. Precej nizko dohitim še tričlansko družino, pozdravim, nato pa si rečem: »To pa mora biti nihče drug kot Bogdan Biščak«. Preverim doma na netu, kar samo potrdi mojo pravilno ugotovitev. Če ne veste kdo je to, ve stric google . V Kamniški Bistrici spijem pivo ob res dobrem golažu nato pa nadaljujem pot ob cesti še kak kilometer in pol do izhodišča, kjer sem pustil avto in se odpeljem vesel domov. Lepa sončna sreda je bila za spremembo, ker običajno je to vedno sobota ali pa nedelja. Zeleniške špice sem do danes prečil le enkrat, in sicer daljnega leta 2003, bil je 21. september skupaj s Špelo, na katero pa imam res lepe spomine. Ocenjujem, da bi greben brez postankov sprečil še kakšnih 20 minut prej vendar bi bilo škoda, saj si je potrebno za Zeleniške špice vzeti čas, pravi stric Mihelič.

Staničev vrh

Eden od bolj izpostavljenih sestopov nekje v sredini grebena.

Srebrno sedlo

Okno

Travnata livada v neposredni bližini Srebrnega sedla.

Srebrno sedlo

greben Zeleniških špic

greben Zeleniških špic